Ur. Maja Rus Makovec: Zgodbe upanja

+ + + +

Psihiatri o zdravljenju odvisnosti.

Knjigo tvorijo osebne zgodbe odvisnikov s komentarji terapevtov in predstavitev fenomena zasvojenosti z alkoholom, nakupovanjem, seksom, internetom, drogo, zdravili et cetera.

Podatki so šokantni, če pomislimo, da je to bolezen desetine slovenskega prebivalstva, in še bolj, če sledimo poročilu, da se le četrtina odloči za zdravljenje, od te pa polovica odneha sredi zdravljenja. Saldo namreč pravi, da za odvisnostjo boleha skoraj devet odstotkov populacije, ki se ji je vdala, z njo životari ter greni sebe in svoje bližnje, kar pripelje do seštevka, da je četrtina države v stanju patološkega hendikepa.

A to so le implikacije za bralca, avtorji se projekta lotevajo z veliko optimizma. Ne, naivnega, ampak skozi strategijo premišljene potrpežljivosti. Ta bolezen pač ni rešljiva na mah, saj gre pri njej za krucialno pomanjkanje motivacije za spremembe. Osnovno vprašanje je torej: kako v človeku spodbuditi pripravljenost za spreminjanje samega sebe oziroma kako ubežati destruktivnim kalupom?

Delo je pisano kot polemika z glediščem, da gre za slabiče s šibko voljo, ki resda poskušajo storiti korak stran, a po sizifovsko vedno znova padejo v začetno stanje. Smer odgovorov pelje v minuciozne procese, kjer se napredek meri v dnevih, ko torej pacienta hrabrijo s spoznanjem, da zmore, in mu pomagajo, da energijo uspeha najdeva v lastnih dejanjih. Seveda je za to potrebna sprememba perspektive, v kateri to, da mu preobrazba ne uspe naenkrat, ni več poraz.

Knjiga ni učbenik, še manj recept za preobrazbo, je preprosto predstavitev v sebi rešljivega problema.