Bu!
Kako je Severna Koreja napadla in okupirala Ameriko
Kim Džong Un je zaradi filma Intervju grozil »z odločnimi in neusmiljenimi protiukrepi« ter ga razglašal za teroristični napad na Severno Korejo
© Profimedia
Je Kim Džong Un videl Intervju, holivudsko komedijo, v kateri ga atentatorsko – po nareku Cie – likvidira njegov gost, Dave Skylark (James Franco), voditelj ameriškega tabloidnega TV-šova? Absolutno! Stavim, da ga je videl. Še več: stavim, da ga je videl, še preden ga je sploh videla javnost. Še preden je torej 25. decembra – po vseh stresih, preložitvah, napadih panike – vendarle prišel v nekaj sto ameriških kinodvoran, na video-na-zahtevo in piratske torrente.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Kim Džong Un je zaradi filma Intervju grozil »z odločnimi in neusmiljenimi protiukrepi« ter ga razglašal za teroristični napad na Severno Korejo
© Profimedia
Je Kim Džong Un videl Intervju, holivudsko komedijo, v kateri ga atentatorsko – po nareku Cie – likvidira njegov gost, Dave Skylark (James Franco), voditelj ameriškega tabloidnega TV-šova? Absolutno! Stavim, da ga je videl. Še več: stavim, da ga je videl, še preden ga je sploh videla javnost. Še preden je torej 25. decembra – po vseh stresih, preložitvah, napadih panike – vendarle prišel v nekaj sto ameriških kinodvoran, na video-na-zahtevo in piratske torrente.
Zakaj sem tako prepričan, da ga je videl pred drugimi? Iz preprostega razloga: v nasprotnem primeru ne bi delal takega cirkusa. V nasprotnem primeru ne bi grozil »z odločnimi in neusmiljenimi protiukrepi« ter Intervjuja razglašal za teroristični napad na Severno Korejo. Ne, Un ni videl le napovednika, ampak film, stvar samo. In ko ga je videl, mu ni bilo do tega, da ga vidi še kdo drug. V filmu jo namreč odnese precej slabše, kot bi pričakovali: ne le da ga povsem osmešijo in ponižajo (lunatični pussy, nor na Katy Perry in prepričan, da je margarita »gejevska«!), ampak ga na koncu tudi razstrelijo – in to na koščke. Scvrejo ga, izsesajo, izničijo. Kožo mu kar potegne z obraza. Un izpari. Kot da ga nikoli ni bilo. In glede na agregatno stanje, v katerem konča, bi težko rekli, da bi se lahko še kdaj vrnil. Niti kot zombi.
Na koncu odjavne špice bi morali napisati le še: To je fikcija – kakršnekoli podobnosti z osebami, živimi ali mrtvimi, so povsem naključne. In ne boste verjeli: na koncu odjavne špice piše natanko to. Tako so menda svetovali odvetniki korporacije Sony. Toda Un do konca odjavne špice verjetno niti ni prišel.
Tehnično mu je bilo najbrž tudi povsem vseeno, ali Američani in drugi Intervju vidijo ali ne, za nič na svetu pa ni hotel, da ga vidijo Severni Korejci, toda če je hotel preprečiti, da bi ga videli Severni Korejci, je moral najprej poskrbeti, da ga ne vidi nihče, da torej na vekov veke ostane v bunkerju, da pristane v neoznačenem grobu ali da ga Sony, lastnik Columbie, ki je film producirala, preprosto sežge (no, deletira), kajti v trenutku, ko bi prišel v kino, bi se hitro znašel tudi na spletu, prek tega pa bi se lahko potem prebil celo do Severne Koreje, ne nujno do ljudstva, ki do spleta – kaj šele do takih »vsebin« – itak nima dostopa, ampak do kakih partijskih aparatčikov ali pa tajne policije, kar bi bilo za Una ravno dovolj pogubno: ko bi videli Intervju, bi Un v njihovih očeh padel. Nenadoma ne bi več izgledal tako božansko, tako vsemogočno, tako večno in tako neuničljivo.
Intervju je enonotni film, ali bolje rečeno – vic, raztegnjen v celovečerni film, ki se na vse pretege trudi, da bi čim bolj karikiral Una, toda ironija je v tem, da je resnični Un že sam po sebi taka karikatura, da ga sploh ni treba karikirati. Še huje: bolj ko ga skušaš karikirati, bolj tolčeš mimo in dolgočasnejši si. Kako boš parodiral despota, ki že sam izgleda in deluje kot samoparodija? Kako boš povedal vic o diktatorju, ki že itak izgleda in zveni kot vic?
Intervju je vic, raztegnjen v celovečerni film, ki se na vse pretege trudi, da bi čim bolj karikiral Una, toda ironija je v tem, da je resnični Un že sam po sebi taka karikatura, da ga sploh ni treba karikirati.
To, da Korejci mislijo, da Un nima anusa (ker ga ne potrebuje, kot v Intervjuju pove njegova tiskovna predstavnica), vemo, toda to je lahko tudi le trač, ki ga je spletla »sovražna« propaganda, že desetletja potopljena v pikantno dezinformacijsko vojno. Severna Koreja je tako nepredušno zaprta, da ne vemo, kaj je res in kaj ne. Un lahko anusa nima – lahko pa ga tudi ima. In lahko da se pogovarja z delfini – lahko pa se tudi ne.
Kim Džong Un je staknil udnico!
Sočnih zgodb o Unu je, kolikor hočeš. Tako smo zadnje čase slišali, da je strica, ki je koval zaroto, golega vrgel stodvajsetim sestradanim psom, da je izginil, da so ga s pučem zrušili, da je oblast prevzela njegova sestra, da morajo imeti vsi Korejci takšno pričesko, kakršno ima on, da so morali vsi njegovi korejski soimenjaki imena spremeniti, da je izumil hamburger, da je zdizajniral vse stavbe v Severni Koreji, da morajo vse, česar se dotakne, takoj odnesti v muzej, da je staknil udnico, da je zasvojen s švicarskim sirom (in to tako, da je hudo, celo na smrt zbolel), da ima sladkorno (zaradi zasvojenosti z vinom in viskijem), da si je zaradi obsedenosti z visokimi petami zvil oba gležnja, da je bil ranjen med vojaškimi vajami in da si izgubljeno erekcijo vrača s pitjem kačjega vina.
Točno, vse te zgodbe – očitno medijsko atraktivnejše in kratkočasnejše od dolgočasnih zgodb o dejanskem terorju, ki ovija Severno Korejo – zvenijo kot vici o Unu, kar pomeni, da počnejo to, kar počne Intervju. In iskreno rečeno: Intervju s temi zgodbami – s temi vici, s tem analnim humorjem, s temi trači – ne more tekmovati. Realnost ga vedno zasenči.
A kot rečeno, Severna Koreja je tako nepredušno zaprta, da je težko reči, kaj je sploh realnost. Lahko da si Un izgubljeno potenco res vrača s pitjem kačjega vina – lahko pa si je ne. Lahko da je staknil udnico – lahko pa je ni. Lahko da je zasvojen z ementalerjem – lahko pa ni. Lahko da so mu visoke pete uničile gležnje – lahko pa mu jih niso. Vse je verjetno, vse je mogoče, vse je lahko res, ker je vse nepreverljivo. Kako naj preverimo, ali Un res nima anusa? Vse, kar si izmisliš o Severni Koreji, je v nekem smislu res. Kot v filmih. Toda če bi bil Kim Džong Un fikcija, potem tega, kar govorijo o njem, ne bi nihče verjel. Vsi bi rekli: nehajte, to je nemogoče! To je izmišljeno!
Še dobro, da je Una pred časom obiskal Dennis Rodman, nekdanji zvezdnik L. A. Lakersov, ki je potrdil, da Un res obstaja. A po drugi strani: Rodman je bil tako zadet, da Pjongjanga ne bi ločil od Seula, tako da je spet težko reči, kaj je res in kaj ne. Res je kvečjemu to, da so v Intervjuju lik ameriškega TV-voditelja, ki obišče Una, svojega fana, zmodelirali po Rodmanu, ki je Unu famozno zapel Happy Birthday (po malem pa tudi po onem padlem kralju mode, ki ga Cia v Zoolanderju rekrutira za atentat na malezijskega premiera), ali bolje rečeno – Rodmanovi obiski Severne Koreje so povsem očitno navdihnili vic, ki je mutiral v Intervju. Je tudi Rodmana novačila Cia? Je tudi Rodmanu naročila atentat na Una? Ne vemo. Lahko da ja – in lahko da ne. Pri Severni Koreji je vse nepreverljivo.
Ko je nekdo shekal računalniški sistem Columbie in potem spletni javnosti posredoval vse tiste mejle, ki so kompromitirali studijske šefe, vse tiste plačilne sezname, vse tiste še neposnete scenarije in vse tiste še neprikazane filme, ki so pristali v piratskih odtokih (ja, uboga sirota Annie), so ameriške tajne službe hitro oznanile, da je to hekanje, ki ga je podpisala anonimna organizacija Varuhi miru (Guardians of Peace), v resnici delo Severne Koreje, ki so ji pri tem »terorističnem napadu« na Ameriko (»digitalni Pearl Harbor«), asistirale dežele z nove »osi zla«, Kitajska, Iran in Rusija, toda to je – tako kot druge zgodbe o Unu in Severni Koreji – zvenelo le kakor vic. Hočem reči: lahko da je res – in lahko da ni. Lepo prosim: da je Severna Koreja, ki so jo precej komično, že kar burleskno zasačili pri prav vsakem photoshoppingu svojih obrambnih zmogljivosti, digitalno tako briljantna, da lahko zlomi vsemogočno ameriško-japonsko korporacijo (Sony)? To je toliko verjetno kot to, da je Un brez anusa.
Zdaj ne bomo smeli nikogar več žaliti!
Toda tu se prava komedija šele začne. Američani so bili v trenutku prepričani, da so sredi vojne, da so »under attack« – in da jih je napadla fikcija. Ja, prepričani so bili, da jih je napadel vic. O tem, kaj se je v Ameriki dogajalo po hekerskem napadu na Sonyjev računalniški sistem, bi lahko v Severni Koreji posneli komedijo, zabavnejšo in sočnejšo od Intervjuja.
Ko so Američani ugotovili, da je nekdo shekal Sonyja in da je ta nekdo verjetno Severna Koreja, so skoraj planili v protiatomska zaklonišča. Ne vem, ali so bili pod vtisom Padca Olimpa, v katerem so Belo hišo napadli in okupirali severnokorejski teroristi (Un tega filma ni obsodil), ali pa pod vtisom rimejka Rdeče zore, v katerem je Ameriko napadla in okupirala severnokorejska vojska (Un tudi tega filma ni obsodil), toda panično so začeli vpiti, da so v vojni, da je bil na Ameriko izveden teroristični napad in da je treba udarec takoj vrniti.
Še huje – in še bolj komično – pa je bilo, ko so spletni anonimusi Varuhi miru zagrozili, da bodo udarili še močneje (11. september redux!), če bo Sony Intervju poslal v kinodvorane: točno, vse največje prikazovalske mreže, AMC, Regal, Cinemark, Carmike in Cineplex, so panično sporočile, da Intervjuja ne bodo prikazovale, saj so se ustrašile, da bo pompadurski Un, komunistični playboy, stolkel kinodvorane, ki bodo oporekale njegovi volji. Takoj zatem so to sporočila še druga, manjša kinopodjetja. V trenutku ni bilo v Ameriki niti ene kinodvorane, ki bi si upala predvajati Intervju. Pa so prišli z alternativno zamislijo: dajmo Intervju kar neposredno na video-na-zahtevo. Toda nobeno podjetje, ki ponuja to storitev (video-na-zahtevo), Intervjuja ni hotelo vključiti v ponudbo. Vsa je čakala »grenka usoda« Sonyja. Vsa so se ustrašila vica, ki je napadel in okupiral Ameriko – brez enega samega izstreljenega strela.
Sočnih zgodb o Kimu Džongu Unu je, kolikor hočeš. A Severna Koreja je tako nepredušno zaprta, da ne vemo, kaj je res in kaj ne. Lahko da anusa nima – lahko pa ga tudi ima.
© Profimedia
Alan Dershowitz, sloviti ameriški odvetnik, je v navalu patriotskega patosa predlagal, da bi film preprosto vrgli na splet – naj ga vidijo vsi! Brezplačno. Za svobodo je treba tudi kaj žrtvovati. George R. R. Martin, avtor Igre prestolov, je bil voljan za domovino preliti tudi kri: Intervju je bil pripravljen predvajati v svoji zasebni kinodvorani, nekje v Koloradu. Vidite.
V resnici je bilo še huje: ko je Sony sporočil, da Intervjuja javno sploh ne bo prikazoval, niti v kinu niti kje drugje, in da ga bo preprosto zamrznil, so Američani v en glas kriknili, da je Amerika pokleknila pod terorjem komunističnega diktatorja, da je s tem konec demokracije, svobode in svobode govora in da se bo morala Amerika poslej samocenzurirati, saj ji bodo ob vsaki stvari zagrozili s terorističnim napadom.
Amerika se ne bo mogla več svobodno izražati!
Prvi ustavni amandma je mrtev!
Hollywood bo lahko snemal le še filme, ki bodo Una osrečevali!
Amerika je kapitulirala!
To je strahopetno!
To je neameriško!
Teroristi so zmagali!
Zdaj ne bomo smeli nikogar več žaliti!
Seth Rogen in James Franco, zvezdnika Intervjuja, sta iz strahu pred retaliacijo odpovedala vse tiskovne konference in javne nastope (Korejska centralna tiskovna agencija ju je razglasila za »gangsterja«!), medtem ko so film, v katerem naj bi se Severni Koreji posmehoval Steve Carell, za vsak primer raje stornirali, pa četudi sta FBI in ministrstvo za domovinsko varnost sporočila, da ni nobene verodostojne grožnje ali aktivne zarote proti ameriškim kinodvoranam.
Nič, tista severnokorejska deklica, ki na začetku Intervjuja poje o svoji veliki želji, da bi se Američani utapljali v lastni krvi, je očitno naredila svoje.
Zrušil sem komunizem!
V resnici se ni nič spremenilo. Vse je bilo pravzaprav po starem: Hollywood je bil vedno tak. Prilagodljiv, uklonljiv in vodljiv. Prilagajal in uklanjal se je hujšim od Una. Ali natančneje: uklanjal se je Hitlerju. Ko so v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Nemčiji na oblast prišli nacisti in začeli takoj početi velike svinjarije, ni Hollywood posnel niti enega protinacističnega filma, kaj šele filma, ki bi se posmehoval Hitlerju.
In zakaj Hollywood ni snemal protinacističnih filmov? Ker so nacisti rekli, da jih ne sme snemati! Nacisti so pač zagrozili: če boste snemali filme, ki bi nas blatili ali se nam posmehovali, se bomo maščevali! V Nemčiji teh filmov ne boste predvajali! Protinacističnih filmov tako ni bilo na spregled. In če so že ravno posneli film, v katerem je nastopala Nemčija, so ga povsem očistili. Holivudskemu samocenzuriranju ni bilo ne konca ne kraja.
Charles Chaplin je leta 1940 resda posnel Velikega diktatorja, v katerem je sočno in na vse pretege bril norca iz Hitlerja, toda Adolfu Hitlerju ni bilo ime Adolf Hitler, ampak – za vsak primer – Adenoid Hynkel. In čeprav je tisti pravi Hitler medtem že napadel Češkoslovaško in Poljsko (in anektiral Avstrijo in odprl prve lagerje in maltretiral Žide itd.), ni dosti manjkalo, da bi Hollywood storniral tudi Velikega diktatorja.
Vse je bilo pravzaprav po starem: Hollywood je bil vedno tak. Prilagodljiv, uklonljiv in vodljiv. Prilagajal in uklanjal se je hujšim od Una. Ali natančneje: uklanjal se je Hitlerju.
Zato je povsem logično, da je Hollywood salutiral, ko je Un zagrmel. Kazuo Hirai, predsednik Sonyjeve uprave, je zahteval, da Intervju omilijo, in sicer tako, da se taljenje Unovega obraza ne bi videlo, da njegovi lasje ne bi goreli in da njegova glava ne bi tako pompozno eksplodirala. Hollywood je ravnal tako kot v tridesetih letih.
Seth Rogen in James Franco sta pred časom nastopila v apokaliptični farsi Konec je tu, v kateri sta igrala sama sebe – Setha Rogena in Jamesa Franca. In tudi drugi igralci so igrali sami sebe – Jay Baruchel, Jonah Hill, Danny McBride, Michael Cera, Emma Watson, Rihanna in tako dalje. Jasno: ko pride sodni dan, vsi umrejo. Razen Una, ki umre v Intervjuju.
Konec je tu je metakomedija o koncu sveta, v kateri holivudski zvezdniki brijejo norca iz sebe, iz svojega imidža in iz tega, kako jih vidi publika – kot razčlovečene obsedence s happy endom, kot obscene frike, ki bi se stepli za zadnjo pornorevijo, kot tabloidne gangnam narcise, ki preživijo vsako apokalipso in ki vedno računajo na sequel, tudi tedaj, ko ni več nikogar, da bi jih gledal.
Med filmskimi zvezdami in politiki je kar nekaj podobnosti: oboji se lepijo na denar in škandale, oboji so narcisoidni, egoistični in nečimrni, oboji zelo hitro izgubijo stik z realnostjo in oboji slepo verjamejo v svojo moč. Politiki se imajo za filmske zvezdnike, filmski zvezdniki se imajo za politike. In tako kot Barack Obama z brezpilotnimi letali, alias droni, izvršuje atentate na »teroriste«, skuša tudi Intervju izvršiti atentat na severnokorejskega »terorista« Una, toda s tem sam privzame prav teroristično logiko, logiko terorističnih organizacij à la Baader-Meinhof in Rdeče brigade, ki so v sedemdesetih letih mislile, da bodo z atentati na bankirje zrušile kapitalizem.
Kar se kakopak ni zgodilo: ko so likvidirali direktorja te ali one banke, je tega direktorja zamenjal nov direktor. In to je bilo vse. Nobenega problema niso rešili. Vse je šlo spet po starem. Nič se ni spremenilo. Samo pomislite, koliko voditeljev Al Kaide so že likvidirali Američani: 50? 100? 200? Toda Al Kaida se še vedno ni zrušila. Doživela je kvečjemu nove metastaze. Kot kapitalizem. In kot komunizem, ki ga skuša z atentatom na Una zrušiti Dave Skylark.
A kdo ve, morda ga je zrušil. Morda ga ni več. Pri Severni Koreji ni nič preverljivo. Če bi skušali to preveriti, bi bilo približno tako, kot če bi skušali preveriti, kaj od tega, kar se zgodi v Srednjem svetu, je res in kaj ne. Severna Koreja je fikcija, ki jo Zahod nujno potrebuje, fikcija, zaradi katere se Zahod počuti bolje, fikcija, zaradi katere naše fikcije izgledajo realnejše – kot ognjemeti demokracije, svobode in dobrega življenja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.