Ne v mojem imenu
Niti teden dni ni minilo od napada na Charlie Hebdo, pa sta tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker že imela pripravljene osnovne obrise evropskega protiterorističnega programa. In bere se strašljivo: Tusk je, v imenu drugih premierov seveda, izkoriščajoč strah in solidarnost Evropejcev, zlorabljajoč torej žrtve, napovedal protiteroristično zbiranje podatkov o vseh letalskih potnikih. Ne gre za prvi poskus evropskih vlad, da bi uvedle ta nadzor nad evropskimi državljani, a pravica do zasebnosti je vedno prevladala nad temi poskusi, tako v evropskem parlamentu kot ne nazadnje tudi na evropskem sodišču za človekove pravice. Zdaj poskušajo znova – v imenu Charlieja Hebdoja. Mar se sploh lahko zgodi večja zloraba tega medija? Mar res ne razumejo, kaj Charlie Hebdo je?
Čeprav ne komisija ne Tusk nista predstavila dokončnih predlogov, je temeljni predlog protiterorističnega zbiranja podatkov znan: zbirali naj bi okoli 60 podatkov o vsakem letu vsakega potnika v Evropo in iz nje, od osebnih podatkov do podatkov o plačilu, tudi sicer sledljive plačilne kartice, te podatke pa posredovali pravosodnim in obveščevalnim organom vseh držav članic – kar seveda pomeni, da bo vsak obravnavani voden v evidencah vseh držav kot potencialni osumljenec. Podatki naj bi se hranili pet let. Se še spomnite evropskega ogorčenja, ko je te podatke po 11/9 od evropskih držav zahtevala ameriška administracija? Evropska komisija naj bi svoj paket protiteroristične »Charlie Hebdo« zakonodaje predstavila v dveh tednih. Komisija naj bi – po doslej dostopnih informacijah – uvedla novo evropsko obveščevalno agencijo, dovolila nekatere spremembe schengenskega režima, z novo izredno spremembo režima na mejah in ponovno uvedbo nadzora vred. Je to res to? Seveda gre tudi za zelo drag projekt.
Pa ima to kaj sploh s problemom samim? Uvedba izmenjave podatkov o letih, ki jo danes kot nujno vidijo evropski premieri, ne bi preprečila napada na Charlie Hebdo. Nič nima s tem. In tudi izmenjava evropskih podatkov in nova skupna varnostno obveščevalna služba ne bi preprečili napada na Charlie Hebdo. Nič nimata s tem. To ne bo rešilo ne problema terorističnih izpadov ne problema vse bolj bolehnega in neprepričljivega projekta Evropske unije.
Toliko kot terorizma se je torej treba danes bati tistih, ki takšne dogodke izkoristijo. Izkušnje so preveč boleče, po vsem svetu. V Sloveniji iz lastnih izkušenj vemo, da ukrepi na evropski ravni niso za državljane evropskih držav avtomatično dobri. Ne, seveda ne – ko pa ni niti zagotovila, da evropska komisija in parlament spoštujeta človekove pravice, saj njunih odločitev ne more presojati evropsko sodišče za človekove pravice. A to so evropski absurdi. Protikrizno ravnanje evropske komisije – zapovedano varčevanje, prisiljene preobsežne dokapitalizacije bank, itd. – je državam v krizi prineslo neprimerno več škode kot koristi. V imenu krize in ekonomije so evropske institucije in seveda tudi evropske države same posegle v državno blaginjo in nekatere še včeraj samoumevne in temeljne pravice je danes politikom samoumevno ukinjati in krniti. Kako se je lahko zgodilo, da slovensko ministrstvo za šolstvo poseže v pravice najranljivejših otrok v šolskem sistemu? Kako je mogoča takšna aroganca? Drugače rečeno: kako nam uspe v politični razred in na visoke položaje izvoliti ljudi s tako malo elementarnega občutka? Ali če smo še bolj natančni: kako nekemu ministru pride na misel, da bo napad na učitelje izvedel tako, da bo pri tem zlorabil njihovo človečnost in odnos do najšibkejših otrok v sistemu? Ker to se je z odločitvijo, da država ne bo več financirala dela učiteljev z učenci s posebnimi potrebami, tudi zgodilo.
Pri čemer gre za isto ministrico, ki se ni odzvala na pretep bosanskega dečka v Desklah, res se je srečala z mamo pretepenega otroka, a to še zdaleč ni dovolj. Dečka bodo kljub vsemu »humano preselili« na drugo šolo v drugem kraju. Poglejmo, kaj danes govorijo modri politiki ob Charlieju Hebdoju, in ponovimo vprašanje, v Mladini že postavljeno: sta se ministrica in premier ob dogodku odpeljala v Deskle in tam javno povedala, da so »Bosanci« dragocen del slovenske družbe in države? Sta ga vzela v zaščito? Morala in etika?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.