Charlie

Janko Lorenci

16. 1. 2015  |  Mladina 3  |  Kolumna

Primer Charlie Hebdo je posebej mučen tudi zato, ker zbuja toliko dilem in vprašanj. Za začetek: ali gre tednik, neusmiljeno satiričen in provokatorski do vsega, včasih predaleč? Najbrž res, a enako res je: ko si pri takih rečeh enkrat začneš postavljati samoomejitve, jih boš stopnjeval ali pa to dovolil drugim. Ostra satira je breme, ki ga mora načelo svobode govora in mišljenja zdržati.

Ali bi moral časopis upoštevati, da živi v Franciji pet milijonov muslimanov, občutljivih za žalitve islama? Ali pa naj se ti priseljenci, ki so manjšina, privadijo na to, da živijo v okolju, kjer CH brije norca iz Alaha in Kristusa, večina v državi pa s tem mirno živi?

Nadalje: vsak terorizem je neopravičljiv, če zaradi njega ne glede na motive tistih, ki ubijajo, umirajo nedolžni ljudje. Ali so torej napadalci zgolj hladnokrvni morilci, ki bi jih bilo treba pobiti, ali tudi izraz neke širše stiske? Kdor ubija in hoče ubiti čim več ljudi zaradi karikatur, ni normalen. Če ne bi bilo risbic, bi se oprijel česa drugega. Hkrati pa so ti teroristi frustriranci, ki si zaslužijo nekaj razumevanja, če ne usmiljenja. So priseljenci ali otroci priseljencev v svetu drugačne kulture, ki jih v osnovi zavrača, v socialni stiski, zmedeni in izkoreninjeni. V tem bednem okolju se v prepletu z vplivi iz prav tako frustriranega islamskega sveta koti endemičen evropsko-priseljenski terorizem, terorizem, ki je zdaj doma na evropskih tleh.

Dilema v zvezi s tem: koliko naj Zahod odpira vrata priseljevanju? Deloma jih ima odprta zaradi svojih koristi in demografskih infuzij, deloma se Afričani in drugi sem pretihotapijo. Če se vrata odprejo preveč, povzroči to trk kultur in odpor domačega prebivalstva, ki se nujno konča s hudo klavstrofobijo, vzponom skrajne desnice in z morda še več terorizma. Protipriseljenska gibanja se povsod v Evropi naglo krepijo.

Napad na CH je bil res napad na svobodo besede in mišljenja, toda ta svoboda je že dolgo invalidna iz drugih vzrokov in zgolj terorizem je doslej ni resno načel, čeprav to grožnjo vsebuje. Medijska svoboda, še vedno nepogrešljiva tudi taka, kakršna je, je invalidna predvsem zato, ker so najvplivnejši mediji praviloma del glavnega toka v prid vplivnih in bogatih in s tem v osnovi glasniki nesvobode. CH ni bil del medijskega mainstreama in zato posebej dragocen. Seveda pa večine medijev ni mogoče urezati po njem, saj bi nastala norišnica.

Lahko pa bi bili pametnejši in občutljivejši. Prav je, da je tudi slovensko Društvo novinarjev zaradi pokola dvignilo glas in da so tudi slovenski novinarji korakali in dvignili v zrak pisala. Ampak proti nesvobodi bi morali protestirati že mnogokrat, vendar tiščijo glavo v pesek in še naprej pridno pišejo in govorijo v korist oženja svobode in branijo norosti, kot sta na primer opotekanje EU po nemških koračnicah in kriminalna prodaja našega Telekoma.

Zahod je postal trajna tarča islamskega terorizma in je zanj sokriv – s svojim nekdanjim kolonializmom, z izkoriščanjem velikih delov sveta, oholim vsiljevanjem svojega družbenega modela, ustvarjanjem priseljenskih getov, (ameriškim) vojaškim intervencionizmom. Svetu je prinesel veliko koristnih idej in izumov, a se dal za to bogato in pogosto okrutno preplačati. Zelo je prizadel tudi arabsko-islamski svet, ki se spominja veličastne preteklosti, tiči v klavrni sedanjosti in išče za svoje tegobe – samo deloma upravičeno – predvsem zunanjega krivca. Islamski terorizem je v prvi vrsti nemočna in besna reakcija na neuspelo lastno modernizacijo. Najbolj škodi muslimanskemu svetu, kjer pobije neskončno več ljudi kot na osovraženem Zahodu. Islamski terorizem bi morali najbolj preganjati muslimani, saj so si islamski teroristi prisvojili islam, omogočajo lastne avtokrate in delajo muslimane sumljive kot celoto.

Terorizem ni dober za nič in na vseh mogočih področjih pospešuje slaba gibanja. Če odmislimo njegove neposredne žrtve, najbolj škodi demokraciji. Svet že tako rine v avtoritarne vode, terorizem pa to gibanje s svojo sposobnostjo sprožanja velikanskih kolektivnih panik (se pravi izgube vsakršne objektivnosti) še krepi. Ogroženi in negotovi ljudje praviloma dajejo varnosti prednost pred svobodo. Če bi se teroristom, je zapisal pokojni ameriški filozof Rorty, posrečilo izpeljati ducat terorističnih napadov, podobnih 11. septembru, bi to privedlo do trajnih izrednih razmer in počasnega usihanja demokracije.

Hkrati, je opozoril filozof, lahko boj proti terorizmu prizadene demokracijo bolj kot sam terorizem – pač zaradi mnogih protidemokratičnih silnic. Politika ve, da je avtoritarno vladanje udobnejše, za kapital je demokracija prej ko ne nadloga. Ksenofobija v vseh družbah vedno samo drema. Teroristične napade je mogoče tudi inscenirati – in v zraku je čedalje več makiavelizma. Poleg tega se napadi samooplajajo: bolj ko so medijsko odmevni, bolj druge teroriste mika, da bi doživeli svojih pet minut (predsmrtne) slave.

Kakorkoli, s terorizmom bo treba živeti naprej, ostati živ in demokratičen. Demokracija – bolj kot terorizem jo ogroža neoliberalizem z ustvarjanjem neenakosti, revščine, volčje miselnosti, ekstremizmov, getov vseh vrst. Ostati živ – tolažimo se lahko denimo s tem, da nedolžna gripa vsako leto pobere neprimerno več življenj kot vsi terorizmi sveta.

Seveda so kljub temu grozni in neoprostljivi. A nikoli ne gre odmisliti njihovih mnogih kontekstov. To je brez dvoma teže, če teroristi pobijajo ljudi v tvoji skupnosti.