Uroš Zupan: Sto romanov in nekaj komadov

+ + + +

Z vsako besedo kanon

Zupan, ’star pol stoletja’, se zaveda, da dni lepših polovica, predvsem pa mladosti leta … Zato se najraje spominja, enkrat svojih nagrad z ugledno burdo in tončko čeč vred, drugič fascinacije s sličicami fuzbalerjev in zbirateljske strasti ali tiste čutne vzdraženosti, ko je ob socialističnem bazenu završalo, kadar se je mimo sprehodila prava riba in so se vsem zakalile oči ob misli, kaj bi bilo, če bi bilo.

Seveda pa Zupan kot artikuliran pesnik in vse bolj prozaist tudi bere, poleg flanerstva je to za pesnika kondicijski trening. Raven užitka je tako z zbiralskega fetišizma prenesena v duhovne sfere in ob branju seveda tudi posluša glasbo in ta je emblem in zastava, predvsem v času odraščanja. Tokrat se Zupan spominja branj, pri čemer so knjige zanj točke v iskanju identitete, zidaki pri izgradnji sebe v pesnika. Vse se začne seveda v Trbovljah in Zupan je svoj spomin že tako streniral, da se potem ob knjigah vrača tudi na okoliščine, v katerih se je z njimi seznanil, spominja se platnic in bralnih priporočil tistih, ki so brali več, in si je potem prizadeval biti njihov podobnik. Piše, kaj je od knjig pričakoval in kaj dobil; reči je mogoče, da je našel nišo, v kateri lahko piše o vsem, od pomembnosti opreme do referenc, nabranih kot da naključno, do vsebin, s tem pa artikulira tisto, za kar nikjer drugje ni prostora. To so bolj kot eseji o razgradnji in nadgradnji vsebin intimni dnevniki o srečevanju s knjigami. Nikakor ne samo z zbirko Sto romanov, ne gre za še eno branje, po tistem prvem in po ponovitvi, Sto/r je samo magnet in emblem, pod katerim najdejo zavetje Piki Jakob, Mate Dolenc + Dimitrij Rupel – Franček Rudolf, Kleč, Hesse in Handke, od glasbe pa seveda iniciacijski Laibach in Pengov in Procol Harum.

Seveda se klasiki berejo večkrat, zato pa so, kjer in kar so. V tem je Zupanova drža podobna kritikovi; odmakne se od prvega branja, ga pozneje premisli, po vsej bralni kilometrini in – skladno z dejstvom, da živi od, če že ne za literaturo – spregovori o razočaranjih in mladostnih pretiravanjih. Pri tem pa ima skoraj zbirateljsko zadovoljstvo; zdi se, da pri tem, kot da bi stavil sam s sabo, že sestavlja stebre nekega bodoče kanona, pripenja dela in avtorje na žametno blazinico in radovedno gleda, ali bodo njegovi eksponati prepoznani za klasične. V tem si upa korak dlje od literarnovedskega kolega, saj ne potrebuje polstoletne distance, pa še vsa lepotna in olepševalna sredstva, ki mu jih ponuja iskanje izgubljenega časa in spomina, lahko pri tem uporablja.