D’Angelo: Black Messiah

D’Angelo ali »R & B Jezus«, kakor ga je nekoč poimenoval neki glasbeni kritik, je začel po dolgem premoru spet nastopati leta 2012, tudi z novim materialom, a kljub temu si njegove plošče v zadnjem letu ni upal napovedati nihče. Plošča bi morala po prvotnih načrtih iziti že pred dobrim desetletjem, in čeprav so vsi vedeli, da obstaja velika možnost, da bo nekoč dejansko izšla, je bila kolobocija desetletja tako neverjetna, da nihče ni rekel nič. Zato je bil izid ob koncu lanskega leta po svoje presenečenje. V resnici pa bolj olajšanje.

A takoj je sledilo tudi čisto pravo presenečenje – kako, zaboga, lahko kaj, kar se je »tenstalo« tako dolgo, zveni tako sveže, tako sijajno.

D’Angelo je leta 2000 postregel s plato Voodoo, ki še vedno velja za vrhunec »gibanja« neosoula. To se je začelo že na začetku devetdesetih let in izginilo z zemljevida popularne glasbe kmalu po prelomu tisočletja. Izginil pa je tudi D’Angelo, ki je najprej sovražil svoj status seks simbola, potem pa so se začele širiti govorice o njem. O alkoholizmu, zlorabi drog, dokler ni več niti nastopal niti snemal. A najbolje, D’Angelo takrat ni izginil prvič. Že prej se je to zgodilo po izidu prvenca Black Sugar, ko se je za dobra štiri leta popolnoma umaknil s scene.

Black Messiah je torej album, ki je nastajal izjemno dolgo, po obrokih. Vendar ne zveni prav nič tako. Zveni bendovsko, kot produkt sproščenih, a natančno uigranih džem sešnov. Zveni ohlapno, pa hkrati žmohtno in udarno. Lotili so se ga starošolsko. Snemali so povsem analogno in samo za snemalni trak naj bi bili porabili več kot 50 tisoč dolarjev. Black Messiah je v primerjavi s prvima albumoma bolj blueserski, rockerski, celo rahlo psihedeličen in distorziran, D’Angelo, sicer multiinstrumentalist, je tokrat poprijel za kitaro, ki se je je naučil igrati sam.

Najbolj nora ideja plošče pa je, da se ne zanaša na očitne gruve, ampak na detajlne domislice. Melodične rešitve so nenavadne in goste, spremljevalni vokali že skoraj čudaški. Je plošča visoke nasičenosti, a picajzlavosti. Black Messiah nas nategne, kot to uspe le mojstrovinam: čista premišljenost, ki povsem prepričljivo blefira spontanost. Besedila se ukvarjajo s klasičnimi temami ljubezni, afroameriške izkušnje ... in so najmočnejša, kjer so najtemnejša. Sporočilo je veliko bolj banalno od glasbe: »Govori o ljudeh, ki se upirajo v Fergusonu in Egiptu in na Wall Streetu, kjer se skupnost odloči za spremembo ...«

D’Angelo je po 14 letih suše poskrbel za eno največjih vrnitev odpisanega v zgodovini popularne glasbe. Da je Black Messiah z naskokom najprepričljivejša plošča novega soula v letu 2014, pa dosti pove tudi o razmerah v tem nekoč cvetočem žanru. Soul živih instrumentov je passé. Na srečo je povratnik D’Angelo retro, staromodni vizionar.

34S8mat51KQ