Fasada

Janko Lorenci

23. 1. 2015  |  Mladina 4  |  Kolumna

Premier Cerar je obsojenca Janšo povabil na zasedanje sveta za nacionalno varnost, pred tem pa mu je pomagal, da je postal član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami. Ob tem, da SDS paradira s svojo paravojsko, Cerar molči. Zdi se, kot da Janšo zavestno vleče nazaj v ospredje politične scene, ustvarja klimo za odločitev ustavnega sodišča in diskreditira vrhovno sodišče in sodstvo nasploh. Pri tem je SDS stranka, ki bi jo bilo treba politično izolirati – ima povezave z ekstremističnimi skupinami, postavlja na noge svoje uniformirance, briše zvezde z zgodovinskih fotografij osamosvajanja, vabi k nam trojko, ponareja dokumente …

Tako stranko pomaga rehabilitirati sam predsednik vlade. Tudi zato njegova predvolilna podoba naglo razpada. Premier je še eden od mnogih predstavnikov slovenske politične mimikrije. To ni nedolžna stvar. Skrivači so, dokler niso množično spregledani, nevarni, saj laže uveljavljajo stvari, ki jih odkriti ali že razkrinkani negativci ne morejo. Janša je doživel vstaje, Cerar jih za zdaj še ne more.

Pred volitvami je bilo veliko ugibanja, kdo je in kakšen bo. Zdaj se pred nami postopoma razkriva nekakšen novi Pahor. To med drugim pomeni, da se bo držal oblasti kot klop in kazal naklonjenost Janši. Toda medtem ko pri Pahorju ni jasno, zakaj je tako ponižno vdan JJ, čeprav mu ta od časa do časa primaže mastno klofuto, lahko gre pri Cerarju za kalkulacijo, ki njegovo dobrikanje Janši pojasnjuje, ne pa tudi opravičuje. Premier se zaradi majave koalicije morda pripravlja na strateški prelom – veliko koalicijo SMC-SDS. Če bosta koalicijska partnerja verjela, da je taka koalicija mogoča in da torej nista nepogrešljiva, bosta krotkejša.

Za zdaj gre morda zgolj za preventivno strašenje, v sili pa bi bil Cerar verjetno res pripravljen skleniti zvezo s SDS. Njegovo dosedanje delovanje kaže, da ima, enako kot njegova gibčna stranka, malo političnohigienskih pomislekov, pa tudi ideološko sta si stranki kar blizu. Nazaj bi ga lahko držalo to, da bi tako zavezništvo pomenilo njegov politični konec, saj bi mu pobralo ogromno volivcev. Kakorkoli, ta koalicija, seveda predstavljena kot zmagoslavje nacionalne enotnosti, bi bila za Slovenijo katastrofa.

Ni nujno, da take misli res švigajo po premierovi glavi, toda indici so sumljivi. Scela pa se zdi, da se premier ne zaveda dobro, da je Slovenija na slabi poti, da naglo postaja izrazita periferija EU, ki je sama v globoki krizi, da je razprodaja državnega premoženja na robu izdaje. Živimo v mešanici stihije, napredujočega neoliberalizma, šibke pravnosti in odsotnosti načrta, kako ven iz tega. Še huje – politika se vsega tega vsaj medlo zaveda, a ne čuti potrebe po izstopu iz močvirja. Ker služi predvsem sebi in najde tudi v nacionalni stiski zase dovolj prostora. To diši po Grčiji.

Standardi slovenske politike so nizki in kot kaže izjemno nalezljivi. To je očitno že konstanta in novinci ji hitro podležejo ali pa v politiko že pridejo taki. Cerar se zdaj uči nastopanja, premiersko znanje (poznavanje vsega po malem) se mu širi. Toda na njegovem mestu bi potrebovali politika, ki bi bil drugačen v ekonomsko-socialnem pogledu, bolj suveren do EU, v resnici za drugačne politične standarde, nepopustljiv. Seveda bi potreboval tudi približno tako stranko. To bi lahko polagoma preusmerilo slovensko barkačo.

Človek bi si v splošno in lastno korist želel, da bi bil Cerar tak. A vse kaže, da je iz starega vica. Po nekaj mesecih njegove vladavine vsi bistveni mehanizmi delovanja države ostajajo enaki. To med drugim napoveduje, da bo mož z eno najbolj brezhibnih pričesk v državi naslednje volitve gladko izgubil. Kajti tudi če se bo BDP še zviševal, to veliki večini prebivalstva ne bo prineslo nič, sam pa se – vsaj po doslej videnem – ne more izkazati kot karizmatičen, učinkovit in načelen politik.

Cerarjeva utirjenost v staro politiko najbolj potrjuje zagrizeno nadaljevanje razprodaje državnega premoženja, ki bi jo lahko vlada mirno ustavila – če bi hotela. Hoče pa nasprotno. Ne samo iz servilnosti do vrhov EU, ampak tudi zato, ker je z njimi enakih misli, čeprav v škodo lastne države. Njena identiteta je bolj tam kot tu.

Cerar kot svoje dosežke ali cilje navaja pravnost, politično stabilnost, nacionalno enotnost, visoko etičnost … Nič od tega ni pozitivno kar samo po sebi. Visoka pravnost ni nikakršno čudežno zdravilo, če varuje nagnito ureditev. Isto velja za politično stabilnost. Tudi nacionalna enotnost je škodljiva, ne pa koristna, če jo dosegaš na podlagi sodelovanja z ekstremističnimi strankami. Kar zadeva etičnost: poštene in za večino koristne politike ni mogoče voditi z neoliberalnimi lažmi in mantrami v glavi. Oboje je v ostrem nasprotju s Cerarjevo napovedovano visoko etiko, saj že vrabci čivkajo, da neoliberalizem uničuje človeka, mu jemlje dostojanstvo, ga dela bolj pasjega, veliko večino spravlja v stisko. Če imaš moč, da bi to začel spreminjati, pa ne narediš nič, si egoist brez trohice empatije ali zelo neveden, tudi če še tako leporečiš.

In če je Cerar res veren, naj raje posluša papeža Frančiška in manj hodi k lokalnim mašam. Ali pa potegne kak nauk iz vzpona Združene levice. Zato še ni treba, da se prelevi v socialista. Lahko pa postane predstavnik znosnejšega kapitalizma, ki mladih ljudi ne bo izganjal v tujino, doma pa tiščal k tlom. Dobro bi bilo tudi, če bi »najboljši pravnik v državi« nehal mendrati pravo (ravnanje v zvezi z JJ). Sicer se bo fasada spodobnosti luščila še hitreje in nazadnje bo ostal samo še ocvirek.