Priprta vrata

Maja Novak

23. 1. 2015  |  Mladina 4  |  Ihta

Anita Ogulin, Zveza prijateljev mladine, varuh otrokovih pravic in še kdo, ki si drzne trditi, da marsikateri slovenski otrok že živi na robu revščine ali celo onstran njega, se očitno bridko motijo. V resnici je naša mladina eden najbogatejših segmentov populacije. Le katera druga starostna skupina bi si lahko privoščila v državni proračun čez noč prispevati več deset milijonov evrov? Dr. Stanka Setnikar Cankar je v izjavah za javnost, s katerimi je napovedala uvedbo varčevalnih ukrepov v šolstvu, omenjala reze, težke do 35 milijonov, nekateri novinarji pa so v poznejših informativnih oddajah namignili, da bi jih utegnilo biti celo 65. In to je ogromno. Naši šolarji se, kakor kaže, valjajo v denarju.

Upam, da mi boste na tem mestu oprostili tipično babjo pripombo ... Ministrico za izobraževanje sem že dalj časa imela na piki kot žensko, ki nima posebej srečne roke, ko je treba izbrati, kaj bo nosila pred kamerami, a oprava, v kateri je napovedala zategovanje pasu od vrtca do doktorskega študija, je docela ustrezala svojemu namenu in temi njene novinarske konference. Čudaško krojeno in odločno pretesno črno usnje, ki si ga je le s težavo zvlekla čez kričeče rumen pulover, je živo spominjalo na nebrzdane SMB seksualne igrice, to pa je natanko tisto, kar se te dni gremo v naši družbi in k čemur so prekrasno pristajale tudi ministričine krokodilje solze, to se pravi, obljuba morebitnega odstopa, do katerega, kot je za medije povedala malo zatem, pa »še veliko manjka«.

A precej hujše nelagodje sem začutila ob eni njenih izjav, ki si jih je privoščila pozneje, ko je vse v državi že frfotalo in kokodakalo zaradi zagroženega varčevanja, in ki nima zveze le z izobraževanjem. Kajti poudariti moram, da tole ni zgodba o šolstvu. Nikakor namreč nisem prepričana, da ta ali oni varčevalni ukrep na tem področju vendarle ne bi bil smiseln, kar se učiteljic tiče, pa tako ali tako že v osnovni šoli nisem točno vedela, kaj naj si mislim o njih. Seveda so me imele rade, tiho punčko, ki je vedno vse znala, in tudi jaz sem imela po svoje rada njih, natančneje, pogosto sem si jih zaželela tolažeče objeti čez rame in jih zaščititi pred velikim, grdim resničnim svetom, o katerem po vsem sodeč niso imele kaj prida pojma. Resnično inteligentnih pa sem spoznala le malo, morda učiteljico slovenščine v osnovni šoli pa »angležarico« in matematičarko v srednji ... in tu se seznam malone že konča. A kot sem rekla, tole ni zgodba o šolstvu, in besede, ki jih je izrekla dr. Setnikar Cankar, se ne govorijo nikomur, celo najbolj butasti učiteljici ne.

Služba je vrednota, približno tako je pribila ministrica, ko je začelo postajati jasno, da otrok pač ne moreš prikrajšati za vse po spisku in da to v praksi pomeni, da bo moral pedagoški kader marsikatero do zdaj plačano delovno nalogo v prihodnje opravljati zastonj; služba je vrednota in danes se morajo tisti, ki bi radi obdržali zagotovljeno delovno mesto, za to tudi čemu odreči. Približno tako; morda je kaka vejica stala drugje, a pomen izrečenega je bil nedvomno isti.

Le da taka izjava milo rečeno ni smiselna. Navsezadnje človek sklene delovno razmerje, da bi zaslužil za dostojno preživetje in da bi pri tem imel nekaj pravic; če želiš biti lačen in tepen, lahko vendar delaš na črno. Te dni, v krasnem novem svetu kapitalizma, pa se je povsod, ne le v šolstvu, temveč še posebej v zasebnem sektorju, razpasla moda, da delavcem postopoma znižuješ plače in da jim danes vzameš eno pravico tu, jutri drugo tam, s pripombo: veseli bodite, da ste sploh zaposleni. Zakaj? Zakaj naj bi bili veseli službe, če jim ne zagotavlja tistega, zaradi česar so se pravzaprav podali služit, namesto da bi poležavali doma in – greh vseh grehov, vsaj po mnenju neoliberalnih apostolov – prejemali nadomestilo za brezposelnost? Saj tudi to nima le slabih plati! – če, na primer, po opravljenem pripravništvu ne bi bila primorana dve leti zehati na sončni upravi, danes ne bi brali te kolumne, ker sem nagnjenje do pisanja zares odkrila šele med prisilnim lenarjenjem. Skratka, vstop v službo je sklenitev pogodbe, s katero nekaj daš v zameno za nekaj drugega, kot pri kupoprodajni pogodbi; težko pa si predstavljam kupca, ki bi prodajalcu zabrusil: plačal vam bom manj, kot sva se dogovorila – veseli bodite, da sem vašo robo sploh vzel.

Besede, ki jih je izrekla dr. Setnikar Cankar, se ne govorijo nikomur, celo najbolj butasti učiteljici ne.

Seveda »odrekanje«, ki ga ministrica za izobraževanje pričakuje od zaposlenih v šolstvu, vsaj za zdaj še ni tako hudo, da ga ne bi bilo mogoče prenesti; a to, kar je pri tem nevarno, je način razmišljanja, ki je okužil že celotno družbo – z delavci vred, ki v imenu ohranjanja delovnega mesta še preradi prostovoljno privolijo v najrazličnejše žrtve. Tak način razmišljanja so »priprta vrata«. Izraz sem si izposodila pri svojem absolutno najljubšem univerzitetnem profesorju, ki je med nekim predavanjem iz kazenskega prava govoril o evtanaziji in mogočih zlorabah tega postopka. Če bi jo uzakonili, je rekel, bi s tem priprli vrata: priprta vrata pa imajo to navado, da se sama od sebe odpirajo čedalje širše, dokler ne zijajo na stežaj in čez prag spuščajo vse mogoče krivice ter nepravilnosti. Bolje je, da ostanejo trdno zaprta. Ne trdim, da se glede vprašanja evtanazije stoodstotno strinjam s prof. Bavconom; metafora pa je vseeno lepa in uporabna tudi v drugih primerih.

Varčevalni ukrepi, ki se bodo lomili na hrbtih obojih, otrok in učiteljev, so taka priprta vrata, in ne glede na to, kaj si mislim o pameti ter resnični profesionalni poklicanosti zaposlenih v šolstvu in javni upravi nasploh, jim na tem mestu izrekam vso podporo; saj mi res ni do tega, da bi jih, sklicujoč se na »zagotovljenost« njihovih služb, korak za korakom evtanazirali ...