Ritem norosti

Je suis Charlie.

Ko sta Michael Powell in Emeric Pressburger leta 1948 posnela virtuozne Rdeče čeveljčke, se jima ni niti sanjalo, kako vpliven film sta posnela.

Na platna sta pripeljala Victorio Page (Moira Shearer), balerino, ki hoče plesati – ples je njeno življenje, njena obsesija, želja, glede katere noče popustiti, »stvar«, v katero fanatično verjame in za katero se je voljna žrtvovati. In natanko to se potem tudi zgodi: Vicky, ki hoče svoje totalno baletno telo prignati do perfekcije, pleše in pleše in pleše, fanatično in strastno, do konca, do ekscesa, do samomorilske paranoje, do avtodestruktivnega delirija, do krvi, do smrti. Če bi se zgodovina obrnila drugače, bi bila teroristka. Ali prevedeno v jezik sodobne geopolitike: Vicky bi bila Al Kaida, njen brutalni, diktatorski mentor Boris Lermontov (Anton Walbrook) pa bi bil Osama bin Laden. Martin Scorsese je Rdeče čeveljčke prelevil v Podivjanega bika, Darren Aronofsky v Črnega laboda, Damien Chazelle pa v Ritem norosti, le da je balerina tokrat 19-letni bobnar (Miles Teller), ki hoče postati največji jazz bobnar na svetu, zato bobna in bobna in bobna, trenira in trenira, brez konca in kraja, z meniško vnemo, strastno, fanatično, agonično in mučeniško (ja, bobnanje je njegovo življenje, njegova obsesija ipd.), do znoja, bolečine, solz in krvi pa ga stiska in priganja nič manj fanatični dirigent na nekem newyorškem konzervatoriju (J.K. Simmons), tiranski, brutalen, manipulativen, profan, strupen in vreščeč kot narednik Hartman v Kubrickovem Full Metal Jacketu. Njune konfrontacije so adrenalinski teater krutosti, spektakel discipliniranja in tempiranja, resničnostni šov mazohizma, kaznovanja in poniževanja, ekstremni beli jazz vzdržljivosti. Kar pomeni: če nisi pripravljen ogroziti svojega življenja, ne boš nikoli velik, kaj šele velik umetnik. Če svojega talenta ne zaliješ z bolečino, solzami in krvjo, ne boš nikoli velik umetnik. Če nimaš fanatične miselnosti terorista, ne boš nikoli velik umetnik. Dirigent pravi, da to, kar počne, počne zato, da bi lahko iz glasbenika iztisnil več, kot od njega pričakujejo (in kot od sebe pričakuje sam), da bi lahko torej glasbenik segel onstran sebe, saj da bomo v nasprotnem primeru prikrajšani za naslednjega Louisa Armstronga ali pa naslednjega Charlieja Parkerja. Nikomur se nima namena opravičevati, ker skuša ustvarjati nove Charlieje Parkerje, pa četudi ni ustvaril še nobenega. Toda: kaj če je s tem, ko je skušal ustvariti novega Charlieja Parkerja, preprečil rojstvo novega Charlieja Parkerja? In seveda: kaj če je “doba genijev”, v kateri so bili še možni Charlieji Parkerji, že mimo? Kaj če je dobo genijev zamenjala doba terorja? Terorizem pač danes zahteva tak fanatizem kot nekoč umetnost, ki je hotela priti do točke, ko se ji ni mogel nihče več posmehovati in ko se je lahko odigrala brez dirigenta.