Uporna učiteljica

Lani je postala članica Stranke Mira Cerarja in tudi nastopila na lokalnih volitvah v Šentjurju. Iz stranke je izstopila predvsem zaradi pomanjkanja ambicioznosti, kar zadeva šolsko politiko. Slovensko šolstvo je po njenem namreč potrebno velikih sprememb.
Boj za učiteljske plače je politična akcija Bojane Potočnik, ki je zbudila največ pozornosti, a ni njena prva. Leta 2012 se je postavila za lačne otroke in za izjavo v pismu takratnemu kmetijskemu ministru Francu Bogoviču dobila nagrado časnika Večer bob leta. »Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo zraven njih,« je zapisala. Leta 2013 je pisala ministru za izobraževanje dr. Jerneju Pikalu, opozorila ga je, kako nesmiselno je nacionalno preverjanje znanja.

Še naprej zahtevate umik napovedanih varčevalnih ukrepov?

Ukrepi nimajo ne repa ne glave. Šole poskušajo ukinitev financiranja učne pomoči reševati na različne načine. Nekatere poskušajo otroke na silo združevati v skupine.

Torej se skuša upoštevati navodilo iz okrožnice ministrstva, naj se poskušajo otroci s posebnimi potrebami v čim večjem obsegu obravnavati skupinsko, če to dopuščajo odločbe o dodatni strokovni pomoči, katere del je učna pomoč?

Seveda. Ravnatelji so bili postavljeni v strašen položaj in zdaj lahko pričakujemo tudi zdrahe znotraj kolektivov. Kdo bo delal zastonj? Sama imam že povečan obseg dela tudi brez teh 12 ur učne pomoči. In kaj bodo rekli starši, če bomo otroke, ki so imeli doslej individualno obravnavo, združevali v skupine?

Torej bo ta ukrep pomenil nižjo kakovost?

Trditi drugače je zavajanje javnosti. Včeraj sem poslušala okroglo mizo, na kateri so se poslanci pogovarjali o varčevalnih ukrepih. Dvema sem potem po elektronski pošti poslala vprašanja. Nista odgovorila.

Kaj vas je zmotilo?

Miha Kordiš iz Združene levice je na primer govoril, kako smiselno je nacionalno preverjanje znanja. Nič ni povedal, kaj to sploh je in kakšno funkcijo ima danes. Nobene funkcije nima. Vem, da mora na državni ravni obstajati nadzor nad znanjem učencev, ampak če je taka kriza, nacionalno preverjanje znanja za nekaj časa nehajmo izvajati in premislimo, kaj z njim narediti. Dosežek na nacionalnem preverjanju znanja pri slovenščini se giblje okrog 50 odstotkov, torej okrog dvojke. Na drugi strani imamo 69 odstotkov odličnih in prav dobrih učencev. Ali mi ne znamo učiti ali pa je nekaj narobe z nacionalnim preverjanjem znanja. Ko smo se učitelji in učiteljice temu upirali, nam je zavod za šolstvo očital, da se ne zavedamo pomena teh testov, hkrati pa ostal gluh za naše strokovne pripombe.

Ko sem začela učiti, mi je država zaupala, da lahko kot strokovnjakinja odločim, kdo potrebuje dodatne ure slovenščine. In so tudi hodili. Zdaj pa je, žal, prostovoljno.

Omenili ste dve težavi. Ena je, koliko je smiselno nacionalno preverjanje znanja …

Tako, kot je zdaj, je metanje denarja stran.

Ker je le v zelo redkih primerih pomembno za vpis na srednjo šolo?

In zato ga otroci ne jemljejo resno. Rekli so nam, da smo odgovorne učiteljice, ker negativni odnos do nacionalnega preverjanja znanja prenašamo na otroke. Pišejo ga maja, ko nanje pritiskamo tudi z rednimi testi, ki vplivajo na končne ocene. Čemu mislite, da bodo dali prednost?

Druga težava, ki ste jo omenili, je velik delež odličnih in prav dobrih učencev. Med letoma 1988 in 2006 se je povečal z 42 na 69 odstotkov. Pozneje so končni uspeh opustili.

Ta odstotek je izjemno visok. In zdaj sem v medijih slišala, da otroku lahko dovolimo podaljšano pisanje testa, tudi če nima odločbe. To verjetno izhaja iz želje, da bi zmanjšali pritisk na izdajanje odločb. Pomeni pa, da vse več odgovornosti za napake v sistemu skušajo prenesti na nas.

Podaljšan čas pisanja?

V odločbah za dodatno strokovno pomoč so lahko za otroka opredeljene različne prilagoditve kot na primer, da je na njegovem testu besedilo v povečanem tisku, da piše test po delih … Ena od prilagoditev, ki je v skoraj vseh odločbah, je podaljšan čas pisanja testa. Zdaj govorijo, da za to prilagoditev celo ne potrebuješ odločbe.

Ob napovedi, da učna pomoč ne bo več plačana, ste ministrici poslali javno pismo, ki je zbudilo veliko zanimanja. V njem ste, verjetno prvi, opozorili tudi, da se dodatna strokovna pomoč zlorablja.

Velik odstotek odločb je upravičen, opaziti pa je tudi zlorabe. Ker sem tudi sama mama, sem pri svojem otroku opazila, da posamezen predmet težje dojema. Opazila sem, da se izklopi, da ima odpor in zaradi tega ne dosega želenih rezultatov. Prepričana sem, da bi lahko pred nekaj leti sprožila postopek za dodelitev dodatne strokovne pomoči in bi jo verjetno dobila, če bi bila dovolj vztrajna, če bi navajala motnje koncentracije, težave z razumevanjem … Odločila sem se za drugo pot. Doma delam z njo, od nje zahtevam obiskovanje dopolnilnega pouka in zahtevam, da se sama bolj angažira pri rednem pouku. Zelo je napredovala.

Težava je v tem, da večina staršev ne ravna tako kot vi, ampak gre po odločbo.

Ko je bila dodatna strokovna pomoč uvedena, se staršem ni zdela privlačna, saj otrok niso želeli izpostavljati kot drugačnih, niso jih želeli izločati iz skupine. Odločbe so dejansko imeli tisti, ki so jih potrebovali. Tem otrokom so se ocene izboljšale, reševali so učne težave in starši drugih otrok so to opazili. Opazili so, da lahko otrok dlje piše test, da ga sprašujemo napovedano in po segmentih. Na neki točki so starši otrok, ki tega ne potrebujejo, z vztrajnostjo začeli pridobivati odločbe. Kolikšen je njihov odstotek, ne vem.

Verjetno bi bilo pravilneje reči, da težava ni v starših, ki gredo po tej poti, ampak v tistih, ki jim popustijo.

Težava je v sistemu. Vi ne bi imeli dodatnega popusta, če se to da?

Kako smo prišli do tega, da institucije popustijo ambicioznim staršem?

Pogosto ne gre za to, da so starši ambiciozni, ampak gre za prelaganje odgovornosti starševstva na šolo. Morda se tudi uspešni starši ne morejo sprijazniti, da njihov otrok ni za na fakulteto. Kdaj in kako se je to zgodilo, ne vem.

Zlorabe odločb o dodatni strokovni pomoči so pogosto tema razprav o ukinitvi plačevanja učne pomoči. Tudi ministrica to dvoje zdaj povezuje, čeprav sprva ni. Nasprotno, jasno je povedala, da je razlog za ukinitev plačevanja učne pomoči en sam: varčevanje.

Seveda, saj je rekla, da se kljub ukinitvi plačevanja učne pomoči ne bo nič spremenilo. Predrzna se mi zdi njena izjava na nacionalni televiziji, da ona ve, da otroci ne bodo nič prikrajšani, ker pozna svoje učitelje in ve, da bomo učno pomoč še naprej izvajali. Ene razprave ni imela z nami na to temo! In ona zdaj »ve«, da bom tistih 12 ur na mesec opravila brezplačno.

Zadnja leta je veliko ljudi sprejelo znižanje plač, povečanje delovnih obremenitev, neplačano nadurno delo … In to so sprejeli veliko tiše kot učitelji.

Ministrica poudarja, da so naše zaposlitve varnejše od zaposlitev v zasebnem sektorju. Mi pa moramo delati vsako leto več bedarij in birokratskih zadev, za katere vemo, da so same sebi namen. Res pa je, da ne pride dlje od jamranja v zbornicah. Če pa smo se kje javno izpostavili, na študijskih srečanjih ali drugje, smo bili od institucij deležni poniževanja, da ne razumemo, da ne znamo delati.

Pred 16 leti nisem čutila potrebe, da bi ljudem govorila, da res delam, da ne hodim opoldne iz službe domov ležat.

Kako je bil danes videti vaš delovni dan?

Začela sem s preduro v osmem razredu, ki jo imam vsak dan na urniku. Potem sem imela še en osmi razred, dopoldansko pogovorno uro, en deveti razred, en sedmi razred. Šesto uro sem imela prosto in sem popravljala šolske naloge. Sedmo uro sem do pol treh imela dopolnilni pouk za generacijo 60 otrok. Prišli so samo trije.

Kako to?

Dopolnilni pouk je prostovoljen. Iz tedna v teden jih novačim. Govorim jim, naj pridejo, da jim bom pomagala, da bom dala dodatne vaje, da nas ne bo veliko in bom lažje delala individualno. Na roditeljskih sestankih govorim staršem, da bi dopolnilni pouk njihovim otrokom koristil. Drugih vzvodov nimam.

Včasih ni bilo tako?

Pred leti sem lahko dala neopravičeno uro, zdaj za odsotnost od dopolnilnega pouka tega ne smem. Že septembra vidim, komu bi dopolnilni pouk koristil, a zdaj ga lahko le še vabim. Ko sem začela učiti, mi je država zaupala, da lahko kot strokovnjakinja odločim, kdo potrebuje dodatne ure slovenščine. In so tudi hodili. Zdaj pa je, žal, prostovoljno.

Zmanjšala se je učiteljeva avtonomija?

Povsem.

Je to ključno? Je zmanjšanje avtonomije učiteljev povezano s popuščanjem staršem?

Brez zunanjih institucij smo popolnoma nemočni. Odvzeta so nam skoraj vsa pooblastila. Zavod za šolstvo na primer izvaja inovacijske projekte. Dve leti sem sodelovala z gledališkim projektom. Nekajkrat na leto so me vabili na povsem teoretična predavanja in dobila sem strokovnega konzultanta z zavoda, ki mi ni dal nobenega strokovnega nasveta, niti se ni odzival na moja vprašanja. Čeprav sem jih vabila, ni nihče iz zavoda prišel na premiero predstave niti niso prišli, ko sem šla s predstavami na državno tekmovanje. Od zavoda sem dobila samo žig, da sem res delala.

Pogovarjava se v torek ob petih popoldne, saj ste rekli, da prej nimate časa. Kako to? Ne končajo vsi učitelji dela že ob enih?

Vsak dan začnem ob pol osmih in vsak dan odidem okrog tretje ure, da o sestankih, govorilnih urah, konferencah, izobraževanjih ne govorim. V dnevih, ko sem dežurna, nimam časa niti za malico. Sendvič pojem na hodniku. Urejam spletno učilnico in zvečer odgovarjam učencem na elektronsko pošto. Ampak vseeno se govori, da nič ne delamo, da smo sami lenuhi, in to se iz leta v leto stopnjuje. To vpliva na nas.

Kako?

Zgrozila sem se nad seboj, ko sem bila v bolniškem staležu in sem se vračala od zdravnika, na poti pa sem skočila po nekaj v trgovino. V Šentjurju me ljudje poznajo in vedo, da sem učiteljica. Začutila sem potrebo, da tem ljudem v trgovini povem, da sem zdaj na bolniški, da drugače dopoldne delam. Pred 16 leti nisem čutila potrebe, da bi ljudem govorila, da res delam, da ne hodim opoldne iz službe domov ležat. Opazila sem tudi, da si ne upamo reči, da nekaj delamo dobro. Se kdo vpraša, kako ti občutki prestrašenosti in apatije vplivajo na delovno vnemo in na otroke? Roko na srce, dalo bi se tudi manj delati, ampak kljub vsem poniževanjem našega poklica se večina učiteljev trudi.