Nasveti za šoping

Maja Novak

19. 12. 2014  |  Mladina 51  |  Ihta

Dragi moji, ali ste pred prazniki džinglbelsa, ko gorijo leeeee še sveeeeeče, kupili kako knjigo, da bi jo v miru prebirali v zaspanem, zmačkanem prvem jutru novega leta in stare realnosti? No, nikar tako osramočeno ne upirajte pogledov v tla: celo če v vsem letu 2014 niste prebrali niti ene knjige, spadate malone v statistično večino, to pa po neki sprevrženi logiki naših logov najbrž pomeni, da ste normalni.

Po raziskavi Knjiga in bralec V, ki sta jo končno (16 let po objavi rimske štirice!) naročila ministrstvo za kulturo in JAK, se med nebralce s ponosom prišteva kar 42 odstotkov naših možakov in dam, kar je celo manj kot v Združenih državah Amerike. Dobro pazite: za bralce po tej raziskavi veljajo tudi tisti, ki so v minulem letu v roke vzeli vsaj eno stvar s platnicami in nekaj listi. Ta osamljeni primerek knjige, po možnosti kak babji roman, si je ogromna večina izposodila v knjižnici – v knjigarno je ponj zavilo, poenostavljeno rečeno, le 12 odstotkov bralcev, h katerim sem tukaj prištela tudi tiste, ki so, denimo, kot »knjigarno« uporabili kar polico najbližjega hipermarketa.

Sama do knjižnic gojim nadvse ambivalentne občutke. Po eni strani je res, da je novogoriška eden od redkih svetilnikov civilizacije v tamkajšnji kvaziurbani puščavi. Po drugi pa nikoli ne bom pozabila, kako sem prevajala Eagletonovo delo Zakaj je imel Marx prav. Ker sem morala v prevod vključiti neštete citate iz zbranih del raznih bradatih možakov, sem domov iz knjižnice privlekla cel kup knjig, ki so jih nekdaj, v socialističnih časih, mladci uporabljali za študijsko gradivo. Med študijem pa so podčrtovali, kracali, malicali, srkali kavo in pivca, kadili in prav mogoče tudi seksali. Sploh nočem vedeti, kaj pomenijo vsi tisti madeži, ki sem jih srečala na straneh klasikov dialektičnega materializma. Sila materialne so bile, vse tiste packe. Ko je nazadnje stud postal premočan, sem si nataknila gumijaste rokavice in strani zbranih del obračala s kirurško zavarovanimi prsti.

Ampak v redu: statistični podatki, ki sem jih navedla do zdaj, me pravzaprav ne presenečajo. Ker se vestno trudim, da o ljudeh ne bi imela predobrega mnenja, sem si tudi o bralnih navadah Slovencev že do zdaj mislila svoje. Osupnil pa me je, denimo, odgovor na vprašanje, zakaj nebralci ne berejo.

»Ker me knjiga ne zanima!« je možato odrezala skoraj tretjina. To je kar 13,5-krat več kot med prejšnjo raziskavo! Čestitam. V 16 letih smo končno dosegli tako stanje v družbi, ko si ljudje upajo govoriti resnico in brez kančka sramu priznati, da so teleta. Res, vsaka čast naši državi. Standardni izgovor, da je knjiga predraga, se je s četrtino odgovorov uvrstil šele na drugo mesto – pri tem pa razlika med ceno, ki bi jo bil nebralec vendarle pripravljen odšteti za knjigo (12 evrov), in povprečno ceno slovenske knjige znaša le toliko, kolikor je treba na ljubljanskih prednovoletnih stojnicah odšteti za dva kozarca kuhanega vina. Pokličite me vendar, da gremo skupaj na pijačo! – z veseljem vam jo plačam, da vam bo ostalo za branje, saj vidim, da ste še večji reveži kot jaz.

Verjetno bom morala na kuhanček najprej povabiti kakega velemestnega tajkuna z diplomo. Kajti raziskava KiB V in vanjo vključeni prispevek Andreja Blatnika povesta tudi tole: sorazmerno gledano na podeželju kupijo več knjig kot v Ljubljani in Mariboru; število bralcev med višje in visoko izobraženim prebivalstvom se je v 16 letih zmanjšalo kar za 22 odstotkov; najmanj kupcev knjig pa je prav v najvišjem sloju, med tistimi z več kot dva tisoč evri mesečnega dohodka, ti kupijo manj knjig kot brezposelni. Ali drugače povedano, ko je Robert Časar pobegnil v neznano, s sabo gotovo ni vlačil celih kovčkov bukel.

Najmanj kupcev knjig je prav v najvišjem sloju, med tistimi z več kot dva tisoč evri mesečnega dohodka; ti kupijo manj knjig kot brezposelni.

Tako postane jasno, dragi moji, kaj vam je treba storiti. Seveda se razume, da nočete veljati za tajkuna, ko pa take po novem zapirajo. Torej stopite v knjigarno in si privoščite knjigo, pri tem pa posnemite selfie ali prosite prijatelja, prav tako ne tajkuna, naj vas fotografira. V roki boste imeli neizpodbiten dokaz svoje poštenosti, ki ga bo moralo sčasoma upoštevati celo slovensko pravosodje. Prav tako je samoumevno, da nočete veljati za intelektualca, ko pa ste vse življenje raje delali, kot da bi hodili v šole in pametovali. Če vas bo kamera ujela med nakupom knjige, boste lahko vse vnučke in znance do konca življenja prepričevali, da niste nikakršen strokovnjak, temveč človek, kakršnega bi bilo treba namesto tistih zoprnih ekspertov po vašem mnenju uvrstiti v Cerarjevo vlado.

Nakup knjige bo torej dokazal ravno nasprotno od tega, kar ste menili do zdaj, imel pa bo še eno všečno posledico. Kot piše Blatnik, slovenski nacionalni program za kulturo predvideva zmanjšanje števila subvencioniranih knjig s 352 leta 2012 na 300 leta 2017, vendar to zmanjšanje izvajalcem knjižnih programov v javnem interesu ne bo prineslo negativnih posledic samo, če se bo vsaj za 15 odstotkov povečala prodaja njihovega knjižnega programa. Ali drugače povedano, če boste kupili več knjig, jih bo treba manj subvencionirati z vašimi z žulji in potom zasluženimi davki. A seveda se boste zdaj vprašali, v čem je razlika med tem, da nekaj evrov odštejete neposredno za knjigo, in tem, da z njimi prek proračuna subvencionirate izid druge knjige.

Razlika je preprosto v tem, da boste imeli knjigo. Ki bo vaša. Za zmerom. Ki bo ostala vašim otrokom, ker je ne bo treba vrniti v knjižnico. Ki bo nova in čista, z gladkimi, brezmadežnimi stranmi. Ki bo še dišala po tiskarskem črnilu. Katere platnice bodo prijetne na otip, drugače kot plastika, s katero so zaščitene knjige iz knjižnice. Ki bo, skratka, estetska. Knjiga, ki si jo boste drugače kot zbrana dela Marxa in Engelsa upali vzeti s sabo v sveže postlano posteljo.