Germania

Janko Lorenci

30. 1. 2015  |  Mladina 5  |  Kolumna

Brez Nemčije, kakršna je zadnji ducat let, ne bi bilo toliko revnih Evropejcev, a tudi ne Sirize in podobnih strank. Nekoč je bila dojemana kot der sanfte Riese – blagi velikan, zdaj velja zlasti na jugu EU za brezobzirnega egoista, ki uničuje celotne države in trpinči njihova ljudstva.

Današnja Nemčija si upa kazati moč, samozavest in tudi sebičnost. V Evropi je daleč najvplivnejša država, geopolitično pa orodje ZDA. Trenutno slepo sledi ameriškim pritiskom na Rusijo, čeprav ji to ekonomsko škodi.

Toda pri tem ni samo naiven ameriški predpražnik. Evropski vzhod je tradicionalno območje nemškega vplivanja. Pomembno pa je tudi, da Nemčiji pride prav zunanji sovražnik (Rusija), da laže ohranja osovraženo dominacijo v EU in odlaga trenutek, ko se bo dovolj močna skupina članic resno uprla njenemu politekonomskemu diktatu. Z zunanjim sovražnikom tudi laže ohranja socialni mir doma. Ta politikantska korist naj bi odtehtala ekonomsko škodo zaradi sankcij. Berlinu pod hladno taktirko Merklove je nova hladna vojna vsaj trenutno pogodu.

V EU je nemška moč v primerjavi z začetkom tisočletja izjemno narasla. To je postalo očitno z izbruhom krize. Skrivnost je v tem, pravi kritični nemški ekonomist Heiner Flassbeck, da se je država že pred uvedbo evra samoomejila pri plačah (rasle so precej pod povprečjem na evroobmočju), tako še povečala izvozne presežke in hkrati postajala vedno večja upnica. V krizi postanejo upniki nesorazmerno močni, dolžniki pa zaradi dragih posojil, brez katerih ne morejo, čedalje bolj odvisni in nemočni. Za nameček je Berlin ob pomoči komisije uveljavil še politiko zategovanja pasu, ki je druge, zlasti šibkejše članice siromašila (beggar-my-neighbour-policy). Koristila mu je tudi uvedba evra, ki naj bi EU bolj povezal, a jo je razklal in ljudstvom v kriznih članicah glede gospodarskih vprašanj odvzel vsakršen vpliv. Nastala je še trojka, še eno od orodij močnih in enakopravnejših.

Zaradi teh premikov moči je na škodi vsa Evropa. V večini članic EU je BDP manjši kot pred krizo, ki še ni končana in se polagoma preliva v izgubljeno desetletje. Toda problem ni Grčija, problem je EU, ki je postala manj solidarna, manj enakopravna in manj demokratična, hkrati pa, kot pravi nobelovec Stiglitz, je zagrešila vrsto napak, začenši z nedodelanim konceptom evra in zloglasno austerity. Temu dogajanju je dajala ton Nemčija in »nemški« EU grozi razpad na dva ali več delov, stagnacija, kopičenje napetosti. Taka EU sili zlasti šibkejše države v stisko in pospešeno neoliberalizacijo, ki pa jim ne bo pomagala, da bi se znebile dolgov. Vedno bodo na dolžniški vrvici. To je začarani krog, ki ga ni mogoče prekiniti, če evro ne bo reformiran, nasilno zategovanje pasu pa ukinjeno.

Za bleščečo fasado naraščajoče nemške premoči v EU pa se skriva manj zmagoslavna slika. Neodvisni Nemški inštitut za ekonomske raziskave (DIW Berlin) je nemški izkupiček zadnjih 20 let opisal tako: »Rast je bila zelo šibka, povečanje produktivnosti marginalno, gibanje plač veliko razočaranje.« Uradni Berlin pravi temu mršavemu izplenu stabilnost, v resnici pa gre prej za stagnacijo. To pomeni, da kratkovidni merklizem škodi tudi Nemčiji.

Nekritična podpora glavnine medijev Merklovi in razširjeno zadovoljstvo, celo ponos Nemcev zaradi superiornosti v EU to stagnacijo in njene posledice še prikrivata, a ne v celoti. Ker nemška politekonomska elita zganja neoliberalizem tudi doma, tradicionalne stranke zaradi naraščanja neenakosti, stagnacije plač, negotovosti … izgubljajo volilno podporo, hkrati pa se občasno igračkajo s tem, da skušajo socialno nezadovoljstvo kanalizirati v sovraštvo do manjšin. Tudi zato se, ne prvič v nemški zgodovini, krepita ksenofobija in desni ekstremizem. Igra, v kateri je Rusija priročen zunanji, islam notranji sovražnik, vse skupaj pa podžiga neoliberalizem, je skrajno nevarna.

Ena izmed definicij Nemčije se glasi: premajhna za svet, prevelika za Evropo. Globalna sila ne more postati, njen ekspanzijski prostor je Evropa, tu uresničuje vse ambicije. Celino skuša še naprej obtesati po svojih predstavah, toda odpor proti njeni škodljivi polhegemoniji se krepi. Jasno je tudi, da je kljub moči prešibka, da bi trajno ohranila tako dominanten položaj in v nedogled uveljavljala zgrešeno »zdravljenje« krize, ki tudi nekatere srednje močne države (Francija, Italija, Španija skupaj proizvedejo skoraj polovico BDP v EU, Nemčija približno tretjino) naravnost sili v protinemški tabor.

Ni čudno, da se odnos do Germanie drastično slabša. Država zbuja mešanico občudovanja, zavisti, nelagodja in tudi že sovraštva. Vse to spremlja zamolkel strah, da bi se v svoji novi, deloma realni, deloma namišljeni moči prepustila nekdanjim večvrednostnim fantazijam. Seveda ostaja demokratična, a zdi se, kot da je preveč pozabila na zgodovinske lekcije in doma in na evropskem terenu prenapenja lok. V Evropi je dolgo prevladoval antiamerikanizem, zdaj ga polagoma izrinjajo protinemški sentimenti.

Izgubljanje dragocenega psihološkega kapitala utegne Nemčijo drago stati, saj bo zunanji odpor naraščal, farbanje lastnih množic pa bo prej ali slej nehalo delovati. Publicist Stephan Hebel pravi: »Še nikoli se ni nobenemu nemškemu politiku posrečilo, da bi tako dosledno deloval v škodo množic in hkrati užival naklonjenost večine.« Misli seveda na Merklovo, to hladnokrvno preračunljivko, ki duši pol Evrope in po potrebi glavo milo nasloni na Hollandovo ramo.