Žurerka

zadržan +

Ukročena trmoglavka.

Ali lahko 60-letna hostesa spremeni življenje, začne znova in najde srečo, sprašuje francoska Žurerka.

Angélique Litzenburger (ki igra samo sebe), še vedno hostesa v nekem kabarejskem nočnem klubu, nekoč erotična plesalka, je življenje preživela “zunaj”, na odprti sceni, sredi dogajanja, v glamurju light-showa, na večnem žuru (ja, vse noči je prenorela, predivjala, prežurirala), kar pomeni, da je mladostno hedonistično neustaljenost (svojo verzijo Prijateljev) podaljšala globoko v starost in jo prelevila v modus vivendi. Še vedno veliko pije, groteskno je upehana, sredi orgiastične nočne množice je vse bolj sama (in samska), njen make-up in njena pričeska sta hudo retro, njeni otroci pa so njena slaba vest. “Čas ni na najini strani,” dahne Michel (Joseph Bour), upokojeni rudar, občasni gost tega kluba, ko jo na lepem zasnubi. Odpeljati jo hoče v novo, ustaljeno, varno življenje. Čas res vse pokvari: žensko, ki je živela svoje življenje (samostojno, neodvisno, nevezano ipd.), prelevi v grešnico, ki potrebuje odrešitev. Ker je grešila, jo zdaj, po letih divjega, slastnega življenja, čaka kazen, no, “reforma” – dolgočasno, enolično, omejeno, odvisno življenje v dvoje. Prej je zabavala vse moške, zdaj bo zabavala le še enega: “Skupaj bova živela, skupaj se bova smejala in skupaj bova prdela,” pravi on. Ni kaj, to bo zanjo res nekaj novega (in že kar alternativnega, heh), toda film se preveč trudi z dokazovanjem, da ženski neodvisnosti rok trajanja slej ko prej poteče, da čas ni na strani ženske in da ženska potrebuje moškega, ki jo bo odrešil neodvisnosti. In glede na to, da je njegov kronski dokaz to, da je posnet po resnični zgodbi, bi bilo treba reči: toliko slabše za dokaze!

(Cankarjev dom)