Janšizem

Janko Lorenci

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Kolumna

Burja okoli kazenskega pregona novinarjev, ki naj bi bili objavili nekakšne uradne tajnosti, znova postavlja v ospredje obstoj slovenskega desnega ekstremizma in njegovih povezav s politiko. Novinar Valenčič je ostro opozoril na bolno nesorazmerje – ekstremisti in njihove povezave s SDS se puščajo pri miru in tolerirajo, novinarje, ki to razkrivajo, pa preganjajo.

Naša zunajpolitična skrajna desnica se zdi sama po sebi še razmeroma šibka. Vendar je za SDS idealen kanonenfuter – stranka z njim širi vrste svojih volivcev in ga s svojim delovanjem (hujskanjem) hkrati ustvarja na novo. V Sloveniji ne more nastati močna nova skrajno desna stranka – ker je tu že SDS. Njena zveza z neonacistično skupino Blood and Honour ni nikakršno naključje, naravna je.

SDS je kombinacija trde neoliberalnosti, izrazite nedemokratičnosti in drobnih lopovščin. Vsa stranka kot cunje na strašilu visi na osebnosti Janeza Janše, ki ve, da vse Slovenije ne more osvojiti, zato vztrajno cepi politiko in družbo na dvoje: ima svoje goreče volivce, svoje veterane, svoje medije, svoj del gospodarstva, kmalu bo morda imel svoje društvo pisateljev. Postojanke ima v obveščevalni službi, vojski, policiji, na noge postavlja celo nekakšno paravojsko. Je nadpatriot, a spravi skupaj zgolj patrio, uporablja jezik sovraštva, ustvarja atmosfero izrednih razmer, sistematično budi vsakovrstne frustracije, strahuje sodstvo in medije, SDS je zelo specifična stranka, nekakšna rokovnjaško-ekstremistična tvorba brez vsakih zadržkov. Drobna sveža ilustracija tega je gnusni Janšev tvit, s katerim je Valenčiča zašpecal Cii kot potencialnega terorista.

Kako je mogoče, da taka SDS ostaja del etablirane politike?

Eno je, da je družbo zastrupljala postopoma. Tako so se standardi zniževali počasi, skoraj neopazno, norosti postopoma postajale samoumevne, z rameni se skomiga celo ob tem, da je Janša pravnomočno obsojen kriminalec na svobodi, da laže, kot pes teče, in da je, veliki patriot, k nam, v Slovenijo, klical trojko, ki mesari po jugu EU.

Stranka ostaja priznan član političnega kluba tudi zato, ker to omogočajo drugi segmenti družbe, najbolj »ostanek« politike. Preostala desna politika ga priznava za voditelja, levici pride prav, saj lahko z njim na sceni velja za bolj demokratično in civilizirano. Poleg tega SDS in drugo politiko povezuje okuženost z neoliberalizmom, servilnost do Bruslja in soglasje, da se ljudstvu vzame čim več glasu (složna omejitev referenduma). Politični razkol med levico in desnico je tako deloma realen, deloma igran. Demokratični iskrenosti levice bi verjeli, če bi SDS izobčila iz politike. Njeno toleriranje ali celo sodelovanje z njo je zanikanje lastne demokratičnosti.

Tudi mediji teh razlik praviloma nočejo videti, čeprav so zdaj nekateri v zvezi s pregonom svojih novinarjev Janšo nemilo okrcali. Toda janšizem je trajen pojav, in če bi ga mediji redno imeli na kritičnem očesu, bi imela SDS nekoliko boljše manire in manj volivcev.

Isto velja za nekatere pomembne institucije in posameznike. Najzvesteje se za Janšo trudi Pahor, vedno na visokih položajih in zato najbolj dolžan, da se vpraša o svoji demokratičnosti. Za politično rehabilitacijo pravnomočno obsojenega Janše se očitno zavzema celo ustavno sodišče. Težko je razumeti, da Janšo zvesto podpirajo nekateri znani in sicer normalni ljudje, na primer Drago Jančar. Simpatiziranje z zmerno desnico ali levico je normalno, podpora makiavelistu, manipulatorju in grožnji, kakršna je Janša, pa zbuja začudenje – ali res ne vidi? Nekateri Janšo častijo in mu sledijo zaradi svojih frustracij in razočaranj (številni volivci SDS), drugi zaradi koristi (člani pogona SDS, trdi neoliberalci, politični špekulanti v medijih in gospodarstvu), tretji zaradi potrebe po Voditelju. Tisti, ki res dajo kaj na demokracijo in elementarno družbeno higieno, ne bi smeli biti na njegovi strani. Kljub anomalijam preostale etablirane politike je Janša grdo poglavje zase.

Vse to pomeni, da Slovenija nima hudih težav samo z materialnim razvojem, ampak tudi z demokracijo. Potencialno smo morda na slabšem celo od kake Madžarske. Slabi so namreč trendi. Vsa naša (in evropska) etablirana politika s slabšanjem ekonomskega in socialnega položaja množic posredno spodbuja ekstremizem. To je tiho, nenamerno, a neizbežno sopotništvo, ki ga zganja tudi Cerar. To je voda na mlin SDS, ki demokracijo slabi že zdaj, v izrednih razmerah pa ji je pripravljena zadrgniti zanko okoli vratu.

Te izredne razmere zajemajo dvoje: razkrajanje EU in izrazito notranjo ekonomsko-socialno krizo. Unija je na slabi poti, tudi ponovna zaostritev naše krize nikakor ni izključena. V taki negotovosti delajo razmere predvsem za Združeno levico, a tudi za SDS. Za Janševo psiho je Slovenija zgolj kanonenfuter. V zaostrenih, kaotičnih zunanjih in notranjih razmerah lahko janšizem, ki bi mu na volitvah kazalo slabo, iz latentne nenadoma postane akutna grožnja v svoji najtrši, celo pučistični obliki.

To ni nujen, vendar povsem mogoč scenarij in razlog za resno skrb. Toda etablirana politika s Cerarjem in Pahorjem vred vztrajno vtika glavo v pesek, namesto da bi opustila drobno računarstvo, Janšo postavila na njegovo mesto – in seveda ubrala pot, ki bi nasprotovala krepitvi ekstremizma in janšizma. To je tesno povezan dvojček. Tudi zato, zaradi demokracije, bi morala oblast pri priči opustiti neoliberalne prakse – razprodajo državnega premoženja, nasilno zategovanje pasu in siromašenje šolstva, zdravstva, raziskovanja. To je brutalna bližnjica v primitivizacijo družbe in ekstremizem.