Če bi bila kraljica Slovenije ...

Maja Novak

6. 2. 2015  |  Mladina 6  |  Ihta

Novici sta udarili sočasno. Epidemija gripe je, je zastokala prva, in do zadnjega živčnega vlakna napeti sistem javnega zdravstva ne zdrži več pritiska; zdravniki pregorevajo, medicinske sestre zjutraj vstajajo uro prej, da bi namesto 24 delale 25 ur na dan, v UKC-ju zmanjkuje postelj in sob, bolniki z mrso ležijo ob tifusarjih, fantki ob punčkah, beli ob črnih, partizani ob domobrancih, naši ob njihovih, skratka, kaos je popoln.

(Pa oprostite, ker se norčujem iz resnih stvari. Žal je nujno potrebno. Ko bi namreč le za hip pokukala izza okopov cinizma in dovolila, da me premagajo čustva ter spomini na prenekatero ponižanje človekovega dostojanstva, ki sem mu bila sama priča v javnem zdravstvu, bi tole pisanje postalo neznosno solzavo. Le kdo bi to bral? Nekatere stvari so preprosto prehude, da bi o njih poročali v realistični maniri, in razmere v slovenskih zdravstvenih ustanovah so ena od njih.)

Takoj za prvo novico je za besedo zaprosila druga, ki je prijavila, da se je v zasebno bolnišnico, ne v UKC, pred zaporom zatekel bolnik, ki je za to, da bi lahko postal tajkun ter obogatel, mimogrede, tako rekoč v okviru pripravljalnih dejanj osamosvojil državo. Resda ne velike, pa vendar. Tudi miniaturna šteje.

(Samo v oklepaju: ob omembi slovenske osamosvojitve si ne morem kaj, da se ne bi spomnila stavkov Ignacyja Karpowicza iz njegovega romana Baladine in romance: »Po Olginem mnenju pred Kristusovimi časi težki grehi niso obstajali. Kajti ko bi obstajali, je menila Olga, bi se Kristus pojavil prej [...]« Podobno pred časi osamosvojitve tudi težek gospodarski kriminal vsaj v našem delu Juge morda ni obstajal. Kajti ko bi obstajal, nas danes desnica nikoli ne bi nehala spominjati na to.)

Ampak o Bavčarju nekoliko pozneje. Za zdaj bi se želela še malo pomuditi pri našem zdravstvu. Da bi preživelo tokratno epidemijo (ali »vsaj samo umrlo«, bi rekel pisec grozljivk Terry Pratchett), naj bi prejelo pomoč iz blagovnih rezerv (pravilno, saj so temu namenjene) in pomoč naše miniaturne armije. Ha. Vojsko torej davkoplačevalci oskrbujemo s stvarmi, ki jih ne potrebuje, da bi jih lahko pozneje prepustila zdravstvu, ki jih je bridko potrebovalo že od samega začetka. Ali ne bi bilo potemtakem preprosteje teh sredstev že spočetka nameniti zdravstvu? Navsezadnje ima vojska še druge igračke. Trenutno hoče, hoče, hoče (mami, maaaami!), hoče, ampak res hooooče brezpilotno letalo za 750 tisoč dolarjev in seveda cel navigacijski sistem za upravljanje enega (1) brezpilotnega letala, ki stane milijon.

In tako se človeku nehote porodi malce zlobna zamisel. Morda tajkunov sploh ne bi kazalo zapirati? (Zaporna kazen, smo pred davnimi leti med nekim sokratskim dialogom s profesorico kriminologije prof. Vodopivčevo ugotovili študentje prava, v resnici tako ali tako ne deluje ne specialno ne generalno preventivno; uporabljamo jo zgolj zato, ker drugega nimamo.) Morda bi bilo učinkoviteje in bolj vzgojno, ko bi take grešnike prisilili, naj svoje srčne težave, tako tiste resnične kot tiste priročne, zdravijo v javni bolnišnici? Odprl bi se jim nov svet. Svojim očem ne bi mogli verjeti. Spoznanje, kako slabo se godi manj premožnim od njih, bi jih prisililo h globokemu razmisleku, v sedmih dneh bi doživeli več zoprnij, kot bi jih na Dobu v sedmih letih, in po prestanem zdravljenju jim nikoli več niti na misel ne bi prišlo, da bi ponavljali nečedna dejanja. Pa še stalo bi manj. Edina pomanjkljivost te zamisli je, da bi zdravljenje, kakršno je edino na voljo veliki večini Slovencev, utegnilo spadati v kategorijo, ki jo angleški in ameriški pravni red opisujeta z besedami »cruel and unusual punishment«.

Katere politične stranke so bile tiste, pod katerih oblastjo se nam je narodilo največ današnjih tajkunov?

Mutatis mutandis bi se lahko gospodarstvenikom, ki so zakrivili zlom gradbeništva, maščevali tako, da bi jih vselili v luknje, ki so jih zgradila njihova podjetja. Z nabrekajočim ometom, odstopajočim parketom in balkoni, ki se spreminjajo v NLP. Ivan Zidar bi prebival v garsonjeri, kakršno si v zameno za dosmrtni kredit komaj komaj lahko privoščijo mlade družine, in verjemite mi, spametovalo bi ga. S Hildo Tovšak bi ravnala še strožje: namesto v zapor bi jo vtaknila v katerega od samskih domov, v kakršnih so životarili njeni delavci. S sodno odredbo bi vsem po vrsti prepovedala karkoli zaslužiti, znajti bi se morali le s socialno pomočjo v višini zidarske plače. Da bi bilo vse še bolj v slogu, bi izplačila te pomoči dolge mesece zamujala. Taki kaznovalni politiki se je nekdaj reklo talionsko načelo in čudovito bi delovala, ko nam je ne bi branili zakoni in ustava, ki trdijo, da ljudi ni dovoljeno mučiti, pa čeprav so zločinci. Pri nas se z nemogočimi življenjskimi razmerami spodobi trpinčiti le tiste, ki so bili vse življenje pošteni.

Ja, lepo bi bilo, ko bi dali tajkunom vsaj malo okusiti čorbo, ki so jo zakuhali navadnim smrtnikom ... »Če bi bila samo en dan kraljica Slovenije ...« je med prijateljskim kramljanjem duhovita razmišljanja večkrat začela Svetlana Makarovič. A čeprav se hecno sliši, bi sama v kraljevski vlogi kljub vsemu presneto premislila, ali naj v imenu narodove ponižanosti in razžaljenosti res posežem po opisanih alternativnih ukrepih, saj prav zares menim, da je v kazenskih postopkih in pri izvrševanju kazenskih sankcij treba biti previden. Sploh pa politično ozaveščanje, državljanska vzgoja in vsakršno izobraževanje dolgoročno zaležejo bolj kot vsi drakonski zakoni skupaj. Je že res, da bodo morali Slovenci pojesti še veliko kaše, preden bo iz njih zrasel zares ozaveščen in inteligenten politični subjekt; a za začetek bi se pred naslednjimi volitvami morda lahko vprašali vsaj tole: katere politične stranke so bile tiste, pod katerih oblastjo se nam je narodilo največ današnjih tajkunov?