Mark Ronson: Uptown Special

Mark Ronson je britanski čudežni deček, ki mu je uspelo v Ameriki. Rodil se je v Londonu, šolal v New Yorku in velja za pripadnika glasbene aristokracije. V otroštvu se je družil s sinom Johna Lennona, kasneje je hodil s hčerko Quincyja Jonesa. V devetdesetih letih se je na newyorški downtown hiphoperski sceni najprej uveljavil kot žanre preskakujoči didžej, šele leta kasneje pa tudi kot vešči producent.

Prvenec Here comes the Fuzz, ki je izšel leta 2003, so toplo sprejeli kritiki in tudi občinstvo (čeprav se je na začetku slabo prodajal), a Ronson je največje uspehe požel, ko je bil producent drugih izvajalcev: Lily Allen, Robbie-

ja Williamsa in, seveda, Amy Winehouse. Naveza Winehouse-Ronson je postregla z vrhuncem pop soula novega tisočletja, s ploščo Back to Black, in z njim pobrala kupček grammyjev.

Ronsona je potem doletel status nekakšnega superproducenta, go-to-guya za zvezdnike, ki so iskali tisti pristni, zrnati soul pop zvok. In največji uspeh, ki ga je podpisal kot glavni izvajalec in ne le kot producent, je prihranil do lanske jeseni, ko je singel Uptown Funk, posnet v navezi z vokalistom Brunom Marsom, napovedal njegov četrti album, poletel pa naravnost na vrhove lestvic, kjer sedi še danes.

Uptown Special je geografsko razmetana plošča – nastala je v Los Angelesu, Memphisu, Torontu, Chicagu, New Yorku ... Ne definirajo je toliko mesta kot samo dejstvo, da je namešanka različnih kontekstov in zgodb. Čeprav naj bi bila napol konceptualna – večino besedil je Ronson zaupal romanopiscu Michaelu Chabonu, ki naj bi poskrbel za enotno klasično romansko motiviko kriminala, ljubezni, strasti ... – so razpoloženja, zvočnost, dostopnost posameznih komadov precej različne. Ne sodijo čisto skupaj, delujejo kompilacijsko. Številni gostujoči glasbeniki zagate ne omilijo. Največje ime je nedvomno Stevie Wonder, ki za uvod in izhod zagode na prepoznavne orglice. Najbolj pa album zaznamuje Kevin Parker, frontman avstralske psihedelične atrakcije Tame Impala, ki zasanjano odbrunda pri treh posnetkih.

Uptown Special je kopija glasbe, ki smo jo slišali že neštetokrat, kopija večno kopiranega zvoka črne Amerike, zvoka funka, R & B-ja, soula za množice. Zvoka Princea, Michaela Jacksona, Georgea Clintona. Vendar dobra retro kopija lahko velja (vsaj) toliko kot veliki dosežki trendov »sodobnosti«. Sploh, če je »sodobnost«, zvok novega tisočletja, definiralo neprestano molzenje krave avtotjunarke in napihovanje glasnosti posnetkov do plafona. Ronsonov zadnji izdelek je resda nanizanka in ne nadaljevanka, kjer posamezni deli niso povezani v albumsko zgodbo, a hkrati nobenega posnetka živčno ne preskočimo. Ni tečno plesen, shizofreno napumpan in ne gre za melodično patetiko. Preteklost je lepša od sedanjosti.