Maylis de Kerangal: Bežiščnica na vzhod

+ + + +

Tujca na vlaku

Oba bežita, ona pred ruskim ljubimcem, ki ga je spoznala v rodni Franciji, on pred vojaščino z vsemi preizkusi, ki gredo zraven, in še bolj pred mobingom in nadlegovanjem in nasiljem kolegov, ki ga okusi že kar na vlaku; po neuspešnih poskusih podkupovanja in navajanju lažnih razlogov proti odlogu ali za odlog je na poti v kasarno v azijskem delu imperija.

Med menjavo časovnih pasov se zgodi marsikaj; on se ubrani nasilnežev in skriva pri njej, poskuša zapustiti vlak, pa zaide na postaji, iščejo ju naborniki in njihovi nadrejeni, predvsem pa je to zgodba o dveh, ki se znajdeta v zapletenem položaju, oba sta na begu. Zunanji pritiski so hudi, iskanje neprestano, na eni strani, kot v mitih, pa pomočniki in nagajalci; ne vedno razporejeni tako, kot se nam zdi na prvi pogled.

De Kerangalova je res dva tedna potovala s transsibirsko, in vzhičenosti potnikov ob pogledu na Bajkal pa vonjev, ki se mešajo na vlakih, ki zavojujejo brezmejna prostranstva, tega v tej zgodbi o srečanju dveh svetov ne manjka. Brez možnosti komunikacije, kolikor je ni neverbalne, kolikor ne govorijo o sovražni hajki njuni prestrašeni pa potem spet odločni in zaigrani pogledi, se dva postopno zbližujeta. Prepoznata srečanje kot usodno, kot nekaj, kar ju je združilo skoraj mimo njune volje, stakneta se svet uniform s prepoznavnim vonjem in brezobličnostjo in svet, ki nosi nadih obljube razkošja, drugačnih higienskih standardov in drugačnega odnosa do represije; pomenljivo je, da ona pri begu, torej Francija via Vladivostok, zakupi celoten spalnik, dve ležišči, kar se zdi njemu, pa za tamkajšnje razmere niti ni slabo situiran, čista potrata.

Bežiščnica na vzhod je simpatično izpisana zgodba, ki se ji pozna nekaj slogovne veščine in nekaj eksploatacije nam skrivnostnih in eksotičnih prostranstev. Hitre akcije in panični vzgibi se mešajo z dolgim stavkom, ki kot da ustreza nemisljivim daljavam med postajami z neznanimi imeni, po krajini, kjer se ob razsutih ostankih civilizacije, ki se ji ni uspelo nikoli zares povzpeti do svojega pojma, podijo črede nomadov, kjer je vlak kot potujoči dom in so tudi vonji bolj straniščni in kuhinjski. Ravno s trdnim pripovednim ritmom, ki zgosti trenutke negovotosti, je ta zgodba o paradoksalnem begu v nič, ne pa v nekakšen ’svobodni svet’, izziv, je zapis klica daljnih krajin in predzgodovinskih ljudstev, ki jih poseljujejo.

Na eno samo epizodo naslonjena in v prihodnje odprta zgodba se dosledno izogne sentimentom in vsakršni idealizaciji dveh, ki pripadata različnim in izključujočim se vrednostnim svetovom, odsotnost obljube ob koncu pa jo dela samo bolj verjetno in manj tolažniško.