Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

za +

Purgatorij.

Film Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju, sklepni del Anderssonove trilogije o “stanju človeštva”, je film o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. In prav tu je poanta: ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal – tedaj, ko umirajo.

In v Golobu, ki je statičen kot pogreb, vsi umirajo – kot zrcalna slika razpadajočega, umirajočega kapitalizma. Neki moški odpira steklenico vina, toda ne bo je mogel odnesti s sabo na drugi svet: med odpiranjem ga sune infarkt. Neka ženska, ki umira, se oklepa svoje torbice, ki jo hoče očitno odnesti s sabo, a oklepajo se je tudi žalujoči ostali, ki ne vedo, da tudi sami tega na koncu ne bodo mogli odnesti s sabo. Spet drugi moški umre v menzi, medtem ko naroča kosilo, ki ga bo moral pojesti nekdo drug. Andersson bi lahko Goloba - v slogu Franka Capre - naslovil: Tega ne moreš odnesti s sabo. V slogu Johna Maynarda Keynesa pa bi ga lahko naslovil tudi: Na dolgi rok smo vsi mrtvi. Andersson vse podredi tezi, da smo vsi že mrtvi, da je vseeno, kateri dan v tednu je, in da le še čakamo, da se zgodi tisto, kar se mora neizogibno zgoditi: kadri so dolgi, kamera je negibna, barve so izprane, ritem je pogreben, humor je obešenjaški, ljudje - bledični, brezkrvni, zombificirani - pa so le dioramske “žive jaslice”, spodvite v serijo skečev, anekdot, gegov in vicev, ki sporočajo, da je življenje le kozmični vic. Trgovska potnika (Holger Andersson & Nils Westblom), ki se vijeta med temi skeči, ljudem ponujata nesmiselne “igračke”, ki naj bi jih spravili v dobro voljo in smeh, toda smeh je za žive le to, kar so za mrtve elektrošoki. Nič ni bolj smešnega in komičnega od ljudi, ki se delajo, da so živi. In nič ni bolj absurdnega od ljudi, ki si naročajo kosila, ki jih ne bodo mogli pojesti. A tudi nič bolj srhljivega.

(Kinodvor)