Tina Dobrajc, slikarka

Ko je babico pred leti prvič vprašala, ali bi ji posodila kak predmet, ki njihovo družino spremlja že več generacij, je bila ta zadržana. Vizualni umetnici posoditi tako dragocen spominek ... to se ji je zdelo malce tvegano.

Sčasoma so se babica, mama in teta omehčale in tako se je nekaj predmetov iz družinske dediščine znašlo v njenih rokah in nato še v njenih slikarskih delih. Ko je denimo stoletne, izjemno lepo ohranjene rjuhe spremenila v tapiserije, je nanje narisala velike črno-bele podobe žensk. Na vsaki pa je na koncu, sicer zelo tankočutno, z všito rdečo nitjo, poudarila, da krvavi. V spomin na vse ženske, ki so nekoč krvavele v teh rjuhah. Kajti tudi te pozabljene gospe so bile, čeprav redko pomislimo na to, fizična bitja.

Sama je začela o tem, pa tudi o vlogi žensk v družbi ter stereotipih in tabujih, povezanih s spoloma, več razmišljati, potem ko sta se z babico pogovarjali o njenem življenju. Odraščala pa je tudi v ženski družini. Poleg dedka, ki je dolga leta delal v Nemčiji in je bil njena očetovska figura, so bile namreč tri ženske, ona, mama in babica. Po spletu okoliščin nikdar ni izkusila, kako je videti delitev na moška in ženska opravila. Vse tri so namreč kuhale. In vse tri so z lopato štihale na vrtu.

Po tistem vrtu se je dostikrat podila skupaj s svojimi živalmi, ki jih v vaškem okolju Škofje Loke nikdar ni manjkalo. Domov je nosila tudi zapuščene ali poškodovane ptičke. Zaradi brezpogojne ljubezni do živali je že dolgo veganka, razmišljala je tudi o študiju veterine, a naravoslovni predmeti ji niso ležali. In ker je imela tako kot živali rada le še risanje, se je vpisala na edini drugi možni študij – na slikarstvo.

Najraje je seveda risala živali. Navdihovale so jo tudi ilustracije iz debele knjige manj znanih Andersenovih pravljic, od katerih ji v spomin še vedno najprej švigne strašljiva čarovnica z nazaj obrnjenimi stopali. Nikdar pa je ni vleklo v krožke ali delavnice, vedno je ustvarjala doma, zase.

Ko se je prebila na akademijo, je bila popolna zelenka. O slikarstvu ni vedela nič, prav tako ne o polemikah, ali ta umetniška zvrst z večstoletno tradicijo sploh še zmore povedati kaj novega. A danes sodi v generacijo, ki s tematikami in pristopi dokazuje, da je slikarstvo lahko še kako sveže, inovativno. To je leta 2011 potrdila tudi z uvrstitvijo med finaliste za ugledno mednarodno nagrado Essl Art za mlade umetnike.

Kot umetnica je začela zares razpirati krila šele, ko je v četrtem letniku njen mentor postal Herman Gvardjančič. Zelo jo je spodbujal, ob njem si je širila obzorja in prav zato si je drznila iti stran od čopiča in barv, čeprav ti še vedno ostajajo njeno primarno orodje. Lotila se je tudi mešanja tehnik, videa, vpletanja etnografskih elementov in predmetov iz vsakdanjega življenja v svoja dela. Avbe in plastične rože so poleg ženskih figur zdaj že skorajda sinonim zanjo.

Prvič je na tovrstne premike pomislila, ko ji je med magistrskim študijem umrl dedek. Da bi mu ostala blizu, si je v atelje prinesla njegove predmete. Tudi figurico Ostržka, ki jo je izdelal posebej zanjo. In ko je vsa ta čustva predelala, je nastal prvi projekt, posvečen njenim prednikom. Oziroma prednicam.

Tista razstava je bila osebna, pozneje pa je želela narediti korak naprej, in odločila se je še globlje preizprašati vlogo žensk v družbi. Lotevala se je tudi drugih projektov, pravkar je denimo dočakala izid Štegrovega Kurenta, prve knjige, ki jo je opremila z ilustracijami, redno ustvarja tudi scenografije za gledališke predstave, a nazadnje se je vedno vrnila k feministični tematiki in v ljubljanski Galeriji Equrna je zdaj na ogled izbor ključnih del iz zadnjih dveh let. Nekaj jih je povsem odkrito posvetila feminističnim teoretičarkam, večino pa tihim, zapostavljenim, navadnim, »vsakdanjim« ženskam.

Vsa njena dela so prežeta s tesnobnim, temačnim, otožnim vzdušjem, podobnim tistemu iz filmov Larsa von Trierja. Ali pa Andreja Tarkovskega, morda celo Stanleyja Kubricka. Obstaja verjetnost, da za to ni kriva le tematika, temveč tudi njena osebna, prekarna situacija. Biti mlad samozaposlen kulturni delavec ni enostavno. Po finančni plati zna biti prava mora.

Prav zato, da bi ustvarjala v boljših razmerah, sta s partnerjem Mitom Gegićem, ki je tudi sam vizualni umetnik, Ljubljano že pred časom zamenjala za »cenejšo« Škofjo Loko. Njuna ateljeja mejita na ustvarjalne prostore drugih mladih umetnikov in vzpostavila se je prava »mini Metelkova«.

Ne preseneča, da tam preživita večino časa, in ko bosta oddelala projekte, s katerimi sta zasuta zdaj, bosta morda končno ustvarila tudi kako skupno umetnino. Veliko že tuhtata o tem in z idejami polnita beležke. Tisti, ki poznajo dela obeh, pa že nestrpno pričakujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo njene feministične zgodbe srečale njegove zgodbe o smrti.