Lovec na ljudi

V filmu Sovražnik pred vrati ste videli dvoboj ostrostrelcev, ruskega in nemškega. Vasilij Zajcev proti Erwinu Königu. König, alias Herr Koning, je bil nemški ostrostrelski as, direktor Wehrmachtove ostrostrelske šole. Tako pravi film. In tako je v spominih zapisal Vasilij Zajcev. Toda König je bil le »literarni« lik, čista fikcija, imaginarni sovražnik, ki si ga je izmislil Zajcev. Nikoli – niti med vojno niti po njej – niso namreč našli nobenega dokaza, da je König res obstajal. Videl ga je le Zajcev. Obstajal je le v njegovi glavi. Le v »filmu«, ki se je vrtel v njegovi glavi. Zajcev je skušal svoje ostrostrelstvo preleviti v holivudsko dramo. Dodal je genialnega, karizmatičnega antagonista, da bi genialnejše in karizmatičnejše izgledal on sam, da bi se torej bralci z njim lažje identificirali.

Zajcev je bil resnična oseba, zvezdnik bitke za Stalingrad, prvi ostrostrelec, največji, najproduktivnejši in najučinkovitejši, ostrostrelski stahanovec – med bitko za Stalingrad je pobil 225 nemških vojakov. Kar je bil svetovni ostrostrelski rekord. Po vojni je bilo veliko priložnosti, da bi ta rekord padel, pa ni, tako da je Zajcev ostal šampion, legenda, ostrostrelski rock star.

Zajcev ni imel resnega izzivalca, dokler se ni pojavil Chris Kyle, ameriški ostrostrelec, ki je v svojih memoarih (Ameriški ostrostrelec: avtobiografija najsmrtonosnejšega ostrostrelca v zgodovini ameriške vojske), objavljenih leta 2012, trdil, da je v Iraku – med iraško vojno – pobil 160 iraških »upornikov«, alias »teroristov«, alias »divjakov«. Kar ga je prelevilo v rekorderja med ameriškimi ostrostrelci. Toda Kyle, specialec (Navy SEAL), je trdil, da ta številka – 160 – vključuje le tiste »zadetke«, ki so bili tudi uradno priznani, potrjeni in verificirani (s pričami), in da jih je v resnici pobil še več. Koliko? Točno: 225. Kot Zajcev med bitko za Stalingrad.

Zajcev je sicer – če vštejemo še vse njegove »zadetke« iz drugih bitk – pobil okrog 400 nemških vojakov, toda Chris Kyle je skušal povsem očitno zrušiti rekord. Zajceva je hotel premagati, potolči, preseči. Tako kot je imel stalno pred očmi iraške »tarče«, je imel stalno pred očmi tudi Zajceva.

Tistim, ki so film razsuvali in ki so Kyla razglašali za ameriškega psihopata, ameriškega sociopata, ameriško pošast ipd., so začeli groziti, tudi s smrtjo, celo z obglavljenjem.

Kar nas pripelje do vprašanja: koliko »teroristov« je pobil kar tako, zgolj zato, da bi ujel Zajceva? Ali bolje rečeno: koliko nedolžnih je pobil, da bi ujel Zajceva? Koliko ljudi je pobil le zato, da bi zrušil ostrostrelski svetovni rekord? In da bi ga zrušil, se je v Irak odpravil štirikrat, na štiri »ture«, tako rekoč safarije. Da bi bil res prepričljiv, pa je celo trdil, da je leta 2005 – v času kaosa in izrednih razmer, ki jih je v New Orleansu povzročil hurikan Katrina – pobil 50 »plenilcev«, alias »kriminalcev«, alias »črncev«, alias »oboroženih rezidentov, ki so prispevali h kaosu«. Šel je na rekord.

Film Ameriški ostrostrelec, ki ga je posnel 84-letni Clint Eastwood, se začne v Iraku: Chris Kyle, ki ga igra Bradley Cooper, leži na ostrostrelskem položaju. Skozi rešpetlin gleda žensko in njenega sina, še otroka, ki se jima z druge strani približuje ameriški konvoj. Ženska izza burke potegne protitankovsko mino ter jo izroči otroku, ki naj bi z njo stekel proti konvoju. A ne steče. Bam: Kyle ga prej likvidira. In takoj zatem še žensko. Bam. Oba padeta kot pokošena. Konvoj je rešen. Kyle je rešil življenja. Vsaj tako sam pravi v memoarih: pobijal je, da bi zaščitil tovariše, da bi torej rešil ameriška življenja.

Toda v njegovih memoarih tistega otroka ni. Eastwood ga je dodal. Zakaj? Da bi dobil »boljšo« zgodbo? Da bi stopnjeval Kylovo dilemo? Da bi pokazal, kakšen pekel je vojna? Da bi pokazal, koga vse je treba pobiti, če hočeš preživeti in zmagati? Da bi pokazal, da v vojni ni mogoče nikomur zaupati, niti ženskam in otrokom? Da bi opozoril, da je nasilje rešitev, ne pa problem, in da vojna ni prostor za moraliziranje? Da bi poudaril, kaj se v resnici dogaja v »eksotičnih« vojnah, ki jih Amerika z distance tako bučno slavi, o umazanih, mučnih, nelagodnih detajlih – o »resnici« vojne – pa potem noče ničesar vedeti niti slišati?

Kyle, alias Legenda, ni nikoli obžaloval, da je pobil toliko ljudi. Obžaloval je le to, da jih ni pobil še več. In da ni rešil še več ameriških življenj. Toda Kyle se nikoli ne vpraša, kaj tam sploh počne. Zakaj je v Iraku? Je prav, da je tam? Zakaj v Iraku rešuje ameriška življenja? Vprašanje je odveč – vsaj v filmu. Ko se privrti 11. september 2001, namreč Kylova žena krikne: »Moj bog, Kyle!« Oba se zazreta v televizijski zaslon: Svetovni trgovinski center se zruši. Napadli so nas! Pošasti! Divjaki! Takoj zatem se preselimo v Irak.

Ergo: Kyle je v Iraku zato, ker je Irak napadel Ameriko. Kar seveda ni res. Irak ni imel ničesar z napadom na Svetovni trgovinski center. Da je imel, trdijo le najlunatičnejši konspirologi. In Ameriški ostrostrelec jim prikima. Clint Eastwood, ki je bil sicer proti napadu na Irak in ki se je pred nekaj leti na republikanski predvolilni konvenciji pogovarjal s praznim stolom, na katerem naj bi sedel »nevidni« Barack Obama, se zdaj pogovarja s praznim stolom, na katerem sedi »nevidni« George W. Bush.

Še več: tako kot nas slovenski konspirologi prepričujejo, da so Nemci Slovenijo okupirali, da bi preprečili povojne poboje, nas Ameriški ostrostrelec prepričuje, da so Američani Irak okupirali, da bi lahko Kyle reševal ameriška življenja. Ali bolje rečeno: da so ameriške vojake v Irak poslali, da bi jim lahko Kyle reševal življenja.

»Domobranci« vs. »komunajzarji«

Ameriški ostrostrelec, ki je stal nekaj manj kot 60 milijonov dolarjev, je v Ameriki startal 25. decembra, toda omejeno. Spustili so ga le na nekaj platen – toliko, da se je uvrstil v oskarjevsko tekmo. Kritiki so ga vzeli na znanje. Nekateri so ga hvalili, češ da gre za dobro narejen film o iraški vojni, drugi so ga razsuvali, češ da slavi psihopata in vojnega zločinca, kulturo orožja in smrti, iraško vojno, vojno proti terorju, okupacijo, rasno »pravico«, groteskni mačizem, pivniški antiintelektualizem in manihejsko moralo »mi proti njim«.

In še preden so razglasili nominirance za zlate globuse, med katerimi ni bilo Ameriškega ostrostrelca, so se Američani na spletnih forumih in twitterju že razdelili na »patriote« in »izdajalce«, na »domobrance« in »komunajzarje«. Še huje: tistim, ki so film razsuvali in ki so Kyla razglašali za ameriškega psihopata, ameriškega sociopata, ameriško pošast ipd., so začeli groziti, tudi s smrtjo, celo z obglavljenjem.

Po razglasitvi nominirancev za zlate globuse pa se je ta »polemika« prelevila v pravo medijsko in spletno vojno, ki je bila tako divja, tako histerična in tako fanatična, da so nekateri filmski zvezdniki, recimo Seth Rogen, ki so se v tvitih Kylu in filmu posmehovali, izjave raje preklicali in se opravičili. Medijski in spletni desnici se je povsem zmešalo: to, da Ameriški ostrostrelec ni bil nominiran za zlati globus, je izdaja! Kyle je ameriški junak! Ultimativni patriot! Njegovo »junaštvo« so osvetljevali z vseh strani in vseh kotov. Na kanalu FoxNews ni bilo oddaje, ki ga ne bi iz dneva v dan in iz tedna v teden slavila vsaj v nekajminutnem segmentu.

Ironično, leta 2013, ko je Eastwood snemal Ameriškega ostrostrelca, je Kyla, ameriškega ostrostrelca, likvidiral ostrostrelec – ameriški! Moteni vojni veteran, ki ga je zjebal Irak.

Desnica je Ameriškega ostrostrelca dobesedno posvojila. V njenih očeh je bil Kyle vse to, kar »strahopetni«, »mevžasti« in »nepatriotski« Obama ni: Američan, ki je ubijal, da bi rešil ameriška življenja! Kar ne drži povsem: Obama namreč z droni – brezpilotnimi letali, »Predatorji« – počne natanko to, kar je Kyle počel s puško. Le da pri brezpilotnih likvidacijah umre tudi veliko nedolžnih. Do sedaj so z droni pobili že več kot 3000 ljudi – in med njimi je bilo ogromno nedolžnih. Ja, droni povzročajo hudo »kolateralno škodo«. A po drugi strani, tudi Kyle je med jurišanjem na ostrostrelski rekord pobil veliko nedolžnih. In glede na to, da Amerika ni imela nobenega razloga za napad na Irak, bi lahko rekli, da so bili »kolateralna škoda« vsi »divjaki«, ki jih je »nevtraliziral« Kyle.

Še huje pa je, če na Irak in Kylovo »junaštvo« pogledate dolgoročno. Kot namreč pravi John Grant, Kyle s svojimi »junaštvi« ni preprečil ustanovitve Islamske države, ki je pognala v Iraku. Toda hej: kaj če je sam s svojimi »junaštvi« – s hladnokrvnim rušenjem svetovnega rekorda – spodbudil in podžgal nastanek Islamske države?

Toda do 16. januarja 2015, ko se je Ameriški ostrostrelec raztegnil na 3555 filmskih platen, je bil zrak že tako segret in pregret, da se je zdelo, kot da je Amerika tematski park Chrisa Kyla. Tisti vikend je Ameriški ostrostrelec samo v Ameriki pridelal dobrih sto milijonov dolarjev! Do zdaj jih je pridelal že več kot 300 milijonov (če dodaste še globalni izkupiček, pa že več kot 400 milijonov), kar ga je prelevilo v daleč največji Eastwoodov hit. Pri štiriinosemdesetih! Še več: noben vojni film še ni bil tak hit. Filmi o iraški vojni pa so bili itak vsi po vrsti zelo slabo gledani, z Zeleno cono, V dolini smrti in Bombno misijo vred, pa četudi je zadnja dobila oskarja.

Da je film, v katerem nastopata le vojak in puška, postal tak huronski hit, je res neverjetno. Amerika je drla gledat superjunaka, ki bi lahko sam »nevtraliziral« Islamsko državo. Toda tudi Islamska država si je Ameriškega ostrostrelca očitno ogledala – in takoj zatem obglavila 21 koptskih kristjanov.

Zadnja Kristusova skušnjava

Je bil Kyle tipični ameriški produkt, ubijalski stroj ali le vojak, ki se mu je zmešalo? Kaj je boljše? Vse troje je slabše. Kyle je bil vse troje. Kaj je bilo v njegovi glavi? Gneča. Imel se je za lovca – ker mu je oče že v otroštvu vcepil, da je lov osnova ameriške identitete. Imel se je za varuha Amerike – ker mu je oče, ki je očitno videl Leonejev vestern Dober, grd, hudoben, v katerem Clint Eastwood pojasni, da se ljudje delijo le na dve vrsti, na »tiste, ki imajo nabite pištole, in one, ki kopljejo grobove«, že v mladosti pojasnil, da se ljudje delijo le na tri vrste: na volkove, ovce in ovčarje, varuhe ovac.

Ameriko je imel za privilegiranko, za nekaj »izjemnega« in »izrednega« – ker ji je Bog namenil posebno, vzvišeno »poslanstvo«. Sebe je imel za božjo roko, božji dar, krščanskega mučenika z vrojeno pravico do krutega maščevanja in kaznovanja, celo križarski tatu si je omislil. »Hotel sem, da vsi vedo, da sem kristjan.« Biblijo je imel stalno pri roki. Stalno pa je imel pri roki tudi porniče, ki jih je gledal po vrnitvi s terena, na katerem je nadomeščal Boga. »Yes, sir!«

Njegove likvidacije »divjakov« so bile porno smrti, snuff. Lahko bi rekel to, kar je v Šestem čutu rekel oni deček: »Vidim mrtve!« Kyle v Iračanih ni videl ljudi, ampak trupla. Ko je »divjaka« skozi rešpetlin pogledal prvič, je bil še živ – ko ga je pogledal drugič, je bil že mrtev. Kyle pobija zato, ker lahko. Tako kot so Američani Irak napadli zato, ker so ga lahko. Kyle, ki je trdil, da so v Iraku našli orožje za množično uničevanje, je bil neviden kot Obama na Eastwoodovem stolu – in dereguliran kot nevidna roka trga.

Toda bil je človek, ki je verjel v družinske vrednote, v tradicionalno družino: ustrelil je žensko in otroka, potem pa poklical svojo ženo in otroka, da bi jima povedal, kako zelo ju pogreša. V tej točki malce spominja na direktorja, ki dopoldne odpusti – okej, »ubije«, »eliminira«, »nevtralizira« – sto ali pa tisoč ljudi, zvečer pa se mirno vrne domov, k družini. Kot da ni nič. Kot Odisej, ki se je pravkar vrnil iz vojne.

»Ljubim vojno,« pravi Kyle v memoarih. »Jebe se mi za Iračane! Sovražim preklete divjake!« Pobijanje »divjakov« je razumel kot svojo službo. In v tej službi je užival – ubijal je z veseljem in se pri tem tudi zabaval, pravi. Sanjska služba potemtakem, popolno združevanje prijetnega s koristnim. »Žal mi je le, da jih nisem pobil še več.«

Toda občutek je imel, da se žrtvuje – in film pri tem dobro kibicira, saj ustvarja vtis, da prave žrtve ameriškega napada na Irak niso bili Iračani, ampak ameriški vojaki, ki morajo sprejemati »težke«, »mučeniške« odločitve, ki se odrekajo domačemu udobju, ki jim vojna načenja mentalno zdravje, ki so ločeni od družin in ki imajo po »odisejski« vrnitvi domov težave pri vklapljanju v vsakdanje, človeško življenje.

Je bil Chris Kyle idealist? Potem je idealizem le oblika maščevanja. Je bil patriot? Potem je patriotizem le nekaj patološkega, izpoved psihopata. Je bil junak? Potem je junaštvo le sovraštvo. Je bil plemenit? Potem so plemenitost izumili serijski in poklicni morilci. Je iskal smisel življenja? Potem je vojna le zapolnjevanje praznine. Je bil fant iz ameriškega zakotja, ki je hotel postati del nečesa večjega? Potem so ameriške vojne le ventili, s katerimi fantom iz zakotja omogočajo, da svojo prikrajšanost, svojo zavrženost, svojo jezo in svoje fobije sproščajo v tujini, ne pa doma, da torej tisto fašistoidno iniciacijo, regeneracijo-skozi-nasilje, ki je že vse tja od osvajanja Divjega zahoda ritualni del ameriške identitete, opravljajo daleč, daleč stran, recimo v iraški Faludži, »novem Divjem zahodu«.

Chris Kyle, ki je bil voljan umreti za domovino in ki je z memoari zaslužil milijone, ni imel psihologije – psihologijo je v njegovi glavi zamenjala ideologija. Le tako je lahko pobijal ženske in otroke ter bil pri tem prepričan, da so si smrt zaslužili. Bil je neizprosen, osamljen, stoičen in morilski – tako je D. H. Lawrence nekoč opisal esenco ameriške duše.

Škorpijon ubija

Zakaj je Ameriški ostrostrelec tak hit? Zakaj Američani drejo nanj? Nič, očitno so hoteli po 12 letih končno le videti, kaj se dogaja v Iraku. V resnici se tam ne dogaja nič novega. Nič, česar ne bi videli že v filmu Dirty Harry, v katerem je Clint Eastwood hladnokrvno »nevtraliziral« ostrostrelca, dementnega »Škorpijona«, ki pobija naključne Američane. Kyle nadomešča Clinta, »Škorpijona« pa nadomešča »Mustafa«, genialni, karizmatični ostrostrelec, nekdanji sirski olimpionik, ki si ga Clint praktično izmisli, da bi Kyle izgledal genialnejše in karizmatičnejše in da bi se publika z njim lažje identificirala.

Eastwood je pred slabimi desetimi leti posnel dva filma o bitki za Iwo Jimo: Zastave naših očetov je posnel skozi ameriške oči, Pisma z Iwo Jime pa skozi japonske oči, potemtakem skozi oči sovražnika. In marsikdo si je rekel: kako lepo bi bilo, če bi Eastwood Ameriškega ostrostrelca posnel še skozi iraške oči!

Kako bi to izgledalo, si lahko predstavljate, če pomislite na Tarantinov film Neslavne barabe, v katerem ste videli tudi film-v-filmu, Nacionalni ponos, nacistični film o nemškem ostrostrelcu, ki je pobil na stotine ameriških vojakov. V današnjem sprevrženem kontekstu bi bil to kakopak ameriški film – film o iraški vojni skozi ameriške oči. Iračani bi posneli svojega, skozi svoje oči, in ga naslovili Neslavne barabe.

Eastwood ima povsem očitno afiniteto do Kyla, ki je bil blazno učinkovit in kinetičen: prišel je, nastavil puško, ustrelil, enkrat samkrat, in odšel naprej, na drugo lokacijo. Tudi Eastwood je vedno učinkovit in kinetičen. Kot igralec in kot režiser. Pride, nastavi kamero, kader posname le enkrat samkrat in odide naprej, na drugo lokacijo. To je njegov modus operandi. Zanj dela čudeže.

Če vam bo kdo rekel, da je Ameriški ostrostrelec slab film, mu ne verjemite. Ameriški ostrostrelec je dobro narejen, toda dobro narejen v smislu, kot je bil dobro narejen Triumf volje, dokumentarec o shodu nacistične stranke, ki ga je leta 1934 posnela Leni Riefenstahl.

Ironično, leta 2013, ko je Eastwood snemal Ameriškega ostrostrelca, je Kyla, ameriškega ostrostrelca, likvidiral ostrostrelec – ameriški! Moteni vojni veteran, ki ga je zjebal Irak. In zdaj, ko Ameriški ostrostrelec ruši rekorde, mu že sodijo.

To pa tudi lepo pojasni, zakaj Američani tako drejo na Ameriškega ostrostrelca: videti hočejo happy end. Na lastne oči se hočejo prepričati, da ostrostrelec, ki je v Iraku pobil toliko ljudi, ni več živ – in da so sami pred njim končno varni.