V kletki

Janko Lorenci

27. 2. 2015  |  Mladina 9  |  Kolumna

Najprej ga vidimo v kratkem klepetu z voditeljem Dnevnika, ko napove, kaj bo v njegovi oddaji. Klepet ustvari ozračje sproščenosti in tovariškega duha nacionalne TV. Potem ga dobri dve uri kasneje zagledamo v Odmevih kot enega od treh voditeljev te visoko rangirane točke informativnega programa. Deluje prepričano vase, na trenutke samovšečno, strogo, kot da bo vsak hip koga nadrl. Goste rad opomni, da niso odgovorili na njegova vprašanja. Pogosto nas zaposli s tem, da poudarjeno počasi poteguje manšete bele srajce iz obeh rokavov suknjiča, da ustvari suspenz, dramatiko in barvni kontrast s temno obleko (ali pa nosi premajhne srajce). Če ima pred sabo dva sogovornika različnih mnenj, vsakemu postavlja vprašanja kot hudičev odvetnik. Med prehodom enega dela oddaje v drugega redno spusti v kamero nekakšen obešenjaško-zarotniški nasmešek. Je visok in plečat in ima grmeč glas. Kolikor mu dopuščajo znanje in podlage, ki jih pripravijo nevidni asistenti, zna kar dobro vrtati v goste. Včasih je pravičniški in moralizatorski.

Odmevov že zaradi vsebinske pestrosti ni lahko voditi. Bobovnik je eden boljših novinarjev infoprograma. Na javno mnenje ima najbrž večji vpliv od vsakega ministra.

Za takega človeka ni vseeno, kakšna prepričanja ima, kaj in koga zastopa.

Bobovnik svojih stališč in nazorov izrecno ne izraža. To je normalno. Seveda pa jih ima. Iz celote njegovega nastopanja bi rekli, da se mu v osnovi ne zdi nič narobe s škodljivo razprodajo državnega premoženja, da nima nič proti zategovanju pasu, ki ga uniji in nam diktira Nemčija, da so odločitve ustavnega sodišča zanj zunaj vsakega dvoma, da sta Janša in SDS politik in stranka kot vsi drugi.

Skratka, zdi se značilen predstavnik dvojega. Najprej znamenite televizijske uravnoteženosti: za nas so vsi enaki, mi se ne gremo ideologije. Drugič elementarnega strinjanja s stanjem, kakršno je. Se pravi tudi z ravnanjem in držo naše etablirane politike. To je drža neopredeljenosti, skrivanja lastnih nazorov, dozdevne nadideološkosti ne glede na to, kaj se dogaja v Sloveniji in zunaj nje.

Nacionalkin infoprogram se ne klanja izrazito posamičnim oblastnim garnituram (še najbolj se Janševi). Vendar je z etablirano politiko na isti valovni dolžini in se z njo tudi najbolj identificira. Je sicer blag korektor njenih posamičnih spodrsljajev in napak, nikakor pa celote njene drže in ravnanja. In ker je politična »elita« sama po sebi temeljni problem Slovenije, je del problema tudi nacionalka. Ker pač igra skupaj z njo in zagovarja status quo, čeprav aktualna trojna katastrofa bančne dokapitalizacije, slabe banke in razprodaje kristalno jasno kaže, da je (skoraj) vse narobe.

In v tem je zadrega Odmevov: so napadalni, živčni, drhtijo od napetosti, vendar so površinski. Skoraj praviloma zamujajo s pravočasno kritiko, potem pa so naknadno vsi pravičniški in še naprej drobnjakarski. Ker za etablirano politiko, ki jo sicer radi cefrajo, v bistvu vede ali nevede ponavljajo, da je v osnovi vse v redu, samo še kako reformo izpeljemo, kako svinjarijico kaznujemo. To počnejo z izbiro povabljencev, z neizrečenimi, a dovolj prepoznavnimi nazori moderatorjev, z večjo prijaznostjo do agresivcev neoliberalnega ali janševskega tipa kot do redko vabljenih alternativcev. Odmevi in infoprogram v osnovi pritrjujejo etablirani politiki: alternative ni, ne za evro, ne za »nemško« EU, ne za Grčijo in Slovenijo, kakršna je. Politiki to seveda ustreza.

Zato so Bobovnikove odlike – zagnanost, obvladovanje obrti, glas in stas – dvorezne, celo nevarne.

Morda se motimo – Bobovnik nima prepričanj, ki smo mu jih pripisali, in torej ni statusquojevec, ampak zgolj ujetnik svoje oddaje in infoprograma, njegove hierarhije in miselnosti. Vendar ima tudi v tem primeru bistveno večji prostor svobode, kot ga izrablja. Če si enkrat paradni konj svoje institucije, lahko celo proti volji konvencionalnih urednikov kot nekakšen v Odmeve zablodeli Marcel Štefančič stopiš iz kolektivne televizijske ukalupljenosti, ponudiš drugačno govorico in daš poguma še drugim, ki mislijo podobno. Seveda pa moraš biti res neukalupljen.

Fenomen neizrabljene svobode velja za ves infoprogram in v glavnem za vso nacionalko. Lahko bi si vzela veliko več svobode in tudi morala bi si je; če kdaj, postaja prav zdaj očitno, kako brezupno je nadaljevanje statusa quo. Maske padajo in javna TV jih ne bi smela pobirati in natikati nazaj na razgaljene obraze. K temu jo sili tudi njena mršava gledanost, tesno povezana s tem, da v komercialnosti ne more in ne sme tekmovati s Popom in druščino, v družbeni angažiranosti pa ne ponuja nič več od njih. Tako njeni potenciali, bistveno večji od potencialov konkurence, ostajajo neizrabljeni. In manj ko je gledana, bolj je odvisna od politike.

Nacionalka je ena od institucij – KPK, BS, ustavno sodišče … –, ki lahko zelo vplivajo na naš razvoj. Zamišljene so kot korektorji ureditve, in če odpovejo, ladja še hitreje pluje tja, kamor ne bi smela. Kot smo že zapisali: ni treba, da bi bila nacionalna TV avantgarda, vendar bi morala bolj paziti na svojo profesionalnost in usposobljenost, sistematično prikazovati alternative, dosledno žigosati anomalije, sestavljati veliko sliko. In se, kot rečeno, identitetno odlepiti od etablirane politike. Se torej družbeno zganiti v skladu z nauki krize.

Glede zadeve Jazbec pa se je v nečem izkazala: če ji ne bi posvetila toliko pozornosti, bi stvar hitro izginila v pozabo. To med drugim kaže, kako vplivna in koristna (za družbo in zase) bi lahko bila, če bi zlezla iz kletke, v katero se je zaprla tudi sama.