Maja Kastelic, ilustratorka

Začne se zjutraj, na temni ulici, po kateri jo v šolo mahne svetlolasi deček. Na vratih ene od hiš opazi črnega muca, ki se hitro izmuzne v notranjost hiše. A deček sledi njegovemu dolgemu repu, najprej po hodniku, potem po skrivnostnem stopnišču, skozi sobane, polne baročnih lestencev, slik in knjig, pa po še enem stopnišču in še enem in še enem, dokler čisto na vrhu ne zagleda ...

Brez skrbi, nič hudega se ne zgodi, čeprav je zgodba namenoma malce strašljiva, kajti njena avtorica ne mara pocukranih vsebin za otroke. Deček na podstrešju zagleda deklico, ki risbice prepogiba v papirnata letala. Nato jih skupaj spustita z balkona, da poletijo visoko nad mestom, nad katerim se takrat že dani.

Takšna je okvirna zgodba njene prve avtorske slikanice Deček in hiša, a le okvirna. Zgodba namreč nima besedila, sestavljajo jo le ilustracije, in vsak bralec, od najmlajšega do najstarejšega, si jo lahko razloži po svoje. In ker je v knjigi ogromno detajlov (poznavalci bodo v njej našli celo hommage velikanom ilustracije), lahko zgodba vedno zavije v kakšno novo smer.

Kot deklica je v domačem Trebnjem skupaj z najboljšo prijateljico, s katero sta bili uporniški odličnjakinji, tudi sama rada raziskovala temačne kleti in podstrešja. Skupaj sta tudi brali, najraje strašljive zgodbe, in risali. Zasnovali sta denimo lik opice Mimi, ki sta ga v ilustrirani zgodbici enkrat poslali v gledališče, drugič na bazen, tretjič na sprehod.

Kako zelo rada ima risanje, je sama ugotovila šele med obiskovanjem gimnazije v Želimljah, ko je v dijaškem domu začela ustvarjati portrete sostanovalk. Spodbujena z odličnimi odzivi je šla na sprejemne izpite za študij slikarstva na likovni akademiji, a še pred zadnjimi formalnostmi od utrujenosti omagala in odpotovala domov. Njena dela je komisiji oddala sokandidatka Barbara Jurkovšek. Prav ta jo je pozneje tudi opomnila, naj preveri rezultate. Postali sta sošolki.

Vseeno si je morala sčasoma priznati, da v slikarstvu ne občuti tistega pravega žara. Po tihem jo je ves čas vleklo k ilustraciji, a do te in še zlasti do izjemnih domačih ilustratorjev je imela takšno strahospoštovanje, da se je, še preden bi lahko naredila prvi korak v to smer, vedno ustavila. Med študijem in po njem je tako delala kot restavratorka, za magistrski študij pa izbrala filozofijo in teorijo vizualne kulture. Njeno diplomsko o tem, da je pojem umetnika družbeno skonstruiran, je njena matična akademija ponatisnila kot učno gradivo za študente.

Potem pa jo je tista naključna vožnja iz Gorenjske proti Dolenjski, med katero sta njena mulčka spala na zadnjih sedežih, sama pa je opazovala čaroben rumenkasto-rdečkast sončni zahod, spodbudila, da se je spet lotila ustvarjanja. Tokrat bolj sproščeno in z užitkom. In tako so začele nastajati prve ilustracije o dečku, ki se vzpenja po stopnicah, podobno, kot se je sama vzpenjala proti ilustratorskemu poklicu ...

Deček je na koncu vzpona uzrl s sončnimi žarki obsijano nebo, njej pa so te ilustracije leta 2012 prinesle prvo strokovno priznanje, priznanje Hinka Smrekarja. In ko je padla prva domina, so začele padati tudi druge. Alenka Sottler, njena velika vzornica, »rock star«, jo je kot obetavno ilustratorko priporočila Branetu Mozetiču in skupaj sta naredila tri knjige, ki otroke spodbujajo k spoštovanju drugačnosti. Medtem pa se je z Mladinsko knjigo dogovorila tudi za izdajo svojega prvenca in pred mesecem dni le dočakala knjigo Deček in hiša.

To delo, ki je prav tako kot izvirne ilustracije naslikano na roke in z akvareli, le da je pripovedno in vizualno še bogatejše, ji je še pred izidom knjige prineslo novo strokovno nagrado. Tokrat še višjo, plaketo Hinka Smrekarja, kar je žirija utemeljila s tem, da je ena »redkih med slovenskimi ilustratorji z izjemnim občutkom za prostor, ki bralca popelje v iluzijo realnega«. Potem je iz Bologne prišla vest, da je izbor iluistracij iz knjige prepričal tudi snovalce največjega sejma otroških knjig na svetu, zato bo med 80 ilustratorji, katerih dela bodo še ta mesec razstavili in jih uvrstili tudi v katalog, ki bo na voljo urednikom vseh pomembnejših založb.

Je šele četrta med slovenskimi ilustratorji, ki ji je uspel ta podvig. Kaj ji bo vse to prineslo, pa je težko napovedati. Morda malo. Morda veliko. Lilo Prap je pred leti prav Bologna izstrelila v tujino, njene avtorske slikanice so ponatisnili v več deset državah in še posebno velik hit je postala na Japonskem, kjer so po njenih delih posneli tudi risanko. Sama pa, skromna, kot je, za zdaj upa le, da bo še naprej lahko delala kot ilustratorka. Sploh avtorske slikanice.

Za drugo se že dogovarja. Njen naslov bo Obisk.