Walter Moers: Divji potep skozi noč

Zgodba iz duha ilustracije

Ko dvanajstletni Gustave (Doré) nekje vmes vzklikne, da se mu zdi vse zelo resnično, ga enako personalna in ekskluzivna svetovalka, kot je samo K-jev vratar pred vrati Postave, zaskrbljeno vpraša: »Govoreči konj? Začarani gozd? Stara ženica, ki ti reče, da je tvoja sanjska princesa?« In prhne v smeh. Nič ni resnično, vse je dovoljeno.

Moers tokrat po fantastičnih labirintih, gozdovih z devicami in grifonsko aerofloto, Smrtjo in sestro Dementio ter njunimi pomočniki, ki bivajo na Luni, požene dvanajstletnega poba. Gustava Doréja, ki se mu vse skupaj prisanja, predvsem njegove najbolj reprezentativne ilustracije. Pri tem uporabi celoten fantastični arzenal iz črnega romana, ljudskega vraževerja, ves mračni imaginarij Doréjevih ilustracij, in v eseju na koncu mu prizna, da je navdihnil klasike filmske fantastike in da so ga nekatere podobe obsedle. Ko jih je izbral, je temu vizualnemu gradivu podredil samo zgodbo, jih izrabil na isti način, kot so ilustracije za odskočišče vzele Don Kihota, Dantejevo Komedijo, Biblijo in sploh literarno klasiko.

Sicer je nekoliko zreducirano tisto razkošje poimenovanja, ki smo mu bili priča v njegovih bukvarniških preigravanjih v Mestu sanjajočih knjig ali pri prepisovanju, pisanju čez frankensteinščino in osnove zeliščarstva in alkimije za telebane Vreščji mojster, je pa zgodbo trdno vpel v imaginarij konca XIX. stoletja. Postopek, ki se navezuje na ilustracije, ki so ga najbolj zaznamovale in bile bolj tržne uspešnice kot stopnice k slavi, je nenavaden, obraten od siceršnjega, vendar ploden. Mrakobne grafike s skrivnostno patino nas popeljejo v svet, v katerem je bila domišljija še avratična in nezavedno razkošen in z zavojevalci še ne poseljen teritorij, prostran poligon za drzne pustolovce, ne pa nasmeten s trumami obiskovalcev in njihovimi produkti in ugotovitvami.

Zgodba je vrtoglava, vse je skoraj psihedelično in tudi spijejo vmes kaj, recimo vinček potepinček, ki jim dodobra zmaliči vrata percepcije, kolikor jih sploh vidijo skozi grozno deformirano optiko. Moers z ilustracijami kot podlago svojega mozaika podvoji referenčnost; pri tem dobi zastonj ilustratorja, vrhunskega v žanru, pa še neomadeževanost in se znebi strahu pred naivnostjo. Zabavno, zgoščeno in nenaivno pisanje o Smrti in njenih oprodah, letečem prašiču Času, Dementii in vseh tegobah, ki težijo dvanajstletnika in vse, ki se preradi izgubljajo v bralnih labirintih.