dr. Sami Khatib

»V grško-nemškem sporu ne gre za denar, gre za Varufakisovo dušo«

Dr. Sami Khatib, filozof z berlinske Freie Universität, si je pred leti postavil zanimivo raziskovalno vprašanje: kaj pa če je kapitalizem religija? Celo religija, ki nima smisla? O tem so razmišljali že številni pred njim, recimo Walter Benjamin. Dejansko kar cela frankfurtska šola, t. i. nemška kritična teorija. Khatib je danes eden tistih, ki poskušajo to tradicijo v Nemčiji nadaljevati. V Nemčiji torej, ki je, kot pravi sam, postala katedrala nove verske blaznosti.

Kaj je danes glavna religija, v kaj danes verujemo? V napredek? V ekonomijo? Ima vsak svojega osebnega boga?

Danes seveda verjamemo v kult kapitalizma.

Kakšen bog je to?

Ni ga, v tem je ravno bistvo.

A vseeno verjamemo vanj?

Da, in to vse bolj. Zadeva je seveda bolj zapletena. Vzemite posameznika, ki poskuša najti neki končni smisel v individualnem spiritualizmu. Strokovno rečeno je stanje, v katerem je danes človek, stanje biopolitične samooptimizacije subjekta v kapitalizmu. Človek se muči, meditira, izboljšuje se, dela na sebi, izobražuje se, hodi na jogo, vlaga vase – a zakaj? Seveda zato, da bi bil produktivnejši, da bi se lažje prodal. Toda produktivnost sama po sebi ne more biti cilj in je kot taka prazna, brez smisla, in tudi človek ne more postati sredstvo. Na drugi strani imate družbo, katere glavna dogma je napredek. Danes ga navadno imenujemo z besedno zvezo trajnostni razvoj. Gre spet za prepričanje, da je mogoče prihodnost nadzorovati in predvidevati. Ne živimo tukaj in zdaj, ampak v pričakovanju prihodnosti, napredka in upanja na boljši jutri.

Ki pa v religiji kapitalizma nikoli ne pride?

Kapitalizem je dejansko oblika primitivne religije, če povem z Walterjem Benjaminom, je kult brez vsebine, sestavljen iz pravil vedenja, s katerimi se urejajo vsakodnevni odnosi med ljudmi. Za poganske religije je bilo recimo značilno, da niso imele vsebine oziroma teleologije. Tudi danes je nimamo. Verske dogme so fleksibilna prepričanja, klišeji, ki se vsak dan, v vsakem položaju spreminjajo. Zaradi tega navadno rečemo, da je kapitalizem zelo prilagodljiv. A prilagodljiv je ravno zato, ker je pragmatičen, utilitarističen kult, v katerem so vsakodnevna opravila že religiozni proces. Danes ne hodimo v katedrale kapitalizma zaradi kakšnega posebnega razloga, ampak da pač gremo. Ne molimo vsebine, ampak smo v ponavljajočem se transu.

Plačujemo, delamo, ponavljamo, ne sprašujemo se, zakaj, morda najdemo individualni smisel in pri tem upamo, da bo prihodnost vzdržna …

Točno. A vsak kult je totalitaren in tudi kapitalizem je. Pri kapitalističnem kultu ni nedelje, nobene prekinitve, kapitalizem procesira brez milosti in počitka. Vsak dan delamo, vsak dan se posvečamo religiji, ki jo slavimo vsak trenutek. Tudi Marx je zapisal, da je kapitalizem religija vsakodnevnega življenja, neke vrste fetišistična vera, v kateri sta pomen in referent, torej pomen in tisto, kar je nosilec pomena, v kratkem stiku. Denar je denar. Ni posebnih simbolov. Kapitalizem je neposreden. In z njim je tudi naš svet zelo plitek. Danes prevladujejo ameriški pragmatizem in različni cinizmi. Na eni strani obstaja samo tisto, kar lahko primemo, na drugi pa so čiste ideje, kot neke vrste sanje, brez smisla.

Kam v tej sliki sodijo stare, tradicionalne religije? Njihovi pridigarji so navadno kritični do materializma, do kapitalizma …

Ne, niso opozicija, ampak so vse nujnejša prvina sistema. Tradicionalne religije so danes stopljene z osebnimi verovanji, s prevladujočimi dogmami države in s kapitalizmom. Tradicionalna verstva – ne samo krščanstvo ali islam, ampak tudi hinduizem, budizem in raznorazne ločine –, so danes sestavni del sistema. Sam kapitalistični kult, denar, dobrine, več denarja, še več denarja je oblika transcendentalnega nihilizma, je popolnoma brezsmiselna zadeva, je referenca sama nase. Kot tak je kapitalizem seveda poln antagonizmov. Funkcija tradicionalnih religij pa danes je, da dajo temu smisel. Celoten sklop političnih in ekonomskih vprašanj, ki izvirajo iz kapitalizma, se prenaša na področje tradicionalnih religij. To vključuje tudi vzorce vsakodnevnega vedenja, ki nam jih zapoveduje kapitalizem, vse do vedenja do sebe ali do drugega spola; vsi ti družbenopolitični odnosi se danes zamaskirajo v religiozna vprašanja. Z drugimi besedami: čeprav je problem družbenoekonomski, se ubadamo z npr. moralnimi vprašanji, z religioznimi, z osebnostnimi dilemami, krivdo najdemo pri sebi in podobno.

Ne živimo v času izginjanja religij, ampak smo na pragu nove, velike religije, kapitalizma. Radikalnejši ko je nihilizem trga, nujnejši je kakršenkoli smisel.

V šolah so nas sicer učili ravno nasprotno. In sicer, da se je kapitalizem rodil iz vere, iz protestantske etike. Ne da kapitalizem postaja vera.

Res je, kapitalizem je nastal iz preobrazbe krščanstva z reformacijo in s protestantizmom. Lahko si predstavljate, da so ob prehodu v moderno korenine, torej npr. krščanstvo, imele zajedavca, to je bil kapitalizem. Kapitalizem se je počasi debelil, dokler ni preoblikoval celotnega drevesa. Ta parazitska struktura je postala izvirnik, ki je okrog sebe razvrščal religije kot pomožne elemente, kot integralni del sebe. Te religije danes kapitalizem varujejo. Dejansko nismo v času izginjanja religij, ampak smo na pragu nove, velike religije, kapitalizma. Stvar je takšna: radikalnejši ko je nihilizem trga, radikalnejši ko je pomen denarja, ko postaja denar vse pomembnejši in ko se logika trga širi na nova področja, nujnejši, celo eksistencialno potreben je kakršenkoli smisel.

Verski fundamentalisti in ekonomski guruji so torej isto?

To sta dva obraza istega.

Torej je potrebna nova reformacija.

Še naprej se lahko gremo business as usual, kot da se nič ne dogaja. Tako bomo tonili še globlje v paradigmo religij. Ta govorica postaja vse močnejša, ker je vse nujnejša. Preprosto ni več mogoče prenašati te nesmiselnosti, ker kapital kot sredstvo ne more postati cilj. Načeloma je popolnoma vseeno, če poskušate z vsebinskimi argumenti razpravljati z evroskupino, Merklovo in nemškim finančnim ministrom Schäublejem, kar sedaj počne Grčija, ali če recimo želite v neki skrajni islamski skupnosti, v kateri so obresti prepovedane, z njimi služiti. V tem primeru kakega imama – to je naš ekonomski svetovalec – vprašate, kako je to mogoče narediti, da se bo prepovedana praksa skladala s prevladujočo ideologijo. Da vam recept. Čeprav vedo, da se ne sme, najdejo način. In čeprav vemo, da dolgov nikoli ne bomo plačali, se moramo delati, kot da jih bomo. Tudi v evroskupini pravijo, da so ekonomske zakonitosti naravne. Če dvomiš o njih, si tako rekoč heretik ali duševno bolan. Pravila islama so iracionalna, a to, kar počnemo v kapitalizmu, je prav tako iracionalno.

Po splošno sprejeti razlagi se fundamentalizem na Bližnjem vzhodu krepi zaradi modernizacije. Šlo naj bi za boleče spoprijemanje islama s kapitalizmom, moderno, napredkom, tehnologijo.

Ampak isto bolečino čutimo tudi mi, na Zahodu. Ni samo ene moderne, modern je več. Obstaja trajna vojna znotraj moderne, znotraj katere teče boj za definicijo, kaj moderna je. Tega boja ne vidimo le na Bližnjem vzhodu, ampak tudi v Južni Ameriki in Evropi. Poteka spopad dveh interpretacij. Ko rečemo, da imajo problem s prilagajanjem moderni, moramo dodati, da niti mi ne vemo, kaj naj bi moderna sploh bila. Na Bližnjem vzhodu v resnici poteka razredni boj. Ta poteka znotraj kapitalistične moderne za interpretacijo, kaj moderna je. Ampak ta boj se ne bije političnoekonomsko: politična sfera, arabska pomlad, je onemogočena. Boj je zdaj potisnjen v samo religijo. Tudi v Evropi se sprašujemo, kaj je moderna. Je to evroskupina? Schäuble, Merklova in slovenska vlada pravijo, da je.

Pa je?

Moderna ni nič drugega kot ponovno odkritje nečesa, česar nikoli ni bilo. Moderna in antika sta isto, naša stara Grčija, naš stari Rim je moderna iznajdba. Le ker smo moderni, imamo razumevanje za staro Grčijo. Poglejte sedaj na Bližnji vzhod. Tudi v islamskem svetu obstaja nekakšna fantazma kalifata, osmanskega sveta. Njihovo fantaziranje o preteklosti, o izgubljeni zlati dobi – to je moderno. Mi imamo svoje mite in tudi oni jih imajo. Kar mislimo z antiko, ko fantaziramo o demokratičnem primanjkljaju ali o nadvladi demokracije nad kapitalizmom, lahko danes na Bližnjem vzhodu vidite v Islamski državi. Tam sanjajo o Ummi kot skupnosti verujočih, ki je spet antikapitalistična iluzija, premaknjena na področje religije. Toda ne mi ne oni svojih družbenoekonomskih težav ne rešujemo, ampak jih, kot neke vrste izhod v sili, premikamo na drugo področje. Spreminjamo temo pogovora, težave potiskamo na področje religije. To pa ni nič drugega kot začetek fašizma. Fašizem je vedno artikulacija antagonizma, ne da bi ga rešili. Je reakcija, ki ni emancipatorna, je zgolj navidezna rešitev.

Kritika ni v tem, da je kapitalizem nepravičen, da rojeva neenakosti, da je neetičen. Ne, kritika je v tem, da je z vidika razuma kapitalizem iracionalen.

Mislim, da se je treba vrniti h Kantu. Kant je prvi povedal, kaj je moderna. Koga bi on danes podprl, Sirizo ali Merklovo?

Dejansko je pred nekaj tedni grški finančni minister Varufakis napisal komentar za New York Times, v katerem je svojo politiko proti vladajočemu cinizmu in kazinokapitalizmu opisal prav ob pomoči Kanta. Merklovi je sporočil, da bi bil Kant danes na njihovi strani in ne na strani Merklove.

Dejansko je to zapisal?

Da, Kantovo dediščino je postavil proti politiki Angele Merkel. Opozoril je, da je kapitalizem inherentno iracionalen pojav. Kritika moderne, razsvetljenstvo, ki se začne s Kantom in gre do Marxa, namreč ni v tem, da je kapitalizem nepravičen, da rojeva neenakosti, da je neetičen ali nemoralen. Ne, kritika je preprosto v tem, da je z vidika razuma kapitalizem iracionalen. Nima smisla in je žalitev za zdravo pamet. Je iracionalna formacija, ki sama sebe uničuje. To je kritika. Ta tradicija, ta moderna in razsvetljenstvo danes pomenijo, da kritiziramo globalno stanje iracionalnosti. Vprašanje je, kako tej iracionalnosti, tej norosti sploh uspe preživeti in kako lahko dejansko sploh ima materialne posledice. Čisto trezno propagiranje kapitalizma, ki je tako iracionalen, kaže, da res potrebujemo novo razsvetljenstvo. In iz nekih staronemških razlogov bi Kant danes gotovo podpiral Sirizo.

Ampak Merklova bi rekla: to grško filozofiranje je spet prilagojeno njihovim interesom. Manipulirajo, ker hočejo manj plačati.

In kaj bi mi odgovorili Merklovi? Denar nastaja iz nič. Izdelujejo ga centralne banke. Centralne banke izdelujejo dolgove. Predstava, da nekdo vzame denar in ima dolgove in mora te dolgove odplačati, je fikcija. Kaj takšnega ni nikoli obstajalo. Tudi Marx pravi, da se ves kapitalizem začne ne pri številu 0, ampak pri minus 1. Na začetku mora nastati javni dolg, po nemško Schuld, krivda, da se sploh lahko začne akumulacija bogastva. Da kapitalizem deluje, se dolg ne sme nikoli odplačati. Kapitalizem je sistem, v katerem so najbolj zadolženi tudi najbogatejši. Gre za paradoks. Ampak če pomislite racionalno: nikoli ne bomo poplačali dolgov in v bistvu sploh ne gre za to, ker so se zadolžile centralne banke. Gre za to, da je treba vse delovanje prilagoditi temu, kot da boste enkrat v prihodnosti, v času, ki se vedno odmika, dolgove odplačali. To pomeni, da ne gre za posojila, ampak za kredibilnost. Za verodostojnost. Dolgovi se nikoli ne odplačajo, nikoli, plačujejo se zgolj obresti. Dolgovi so tukaj zato, da se vedemo na določen način. In sicer na način, ki je sam po sebi iracionalen.

In kot kak Luter je zdaj Varufakis napadel to glavno dogmo sodobnega kapitalizma. Rekel je, kar sicer vsi vemo, da dejansko ne gre za dolgove.

Točno. Varufakis je sporen zato, ker je začel spodkopavati osnovno dogmo kapitalistične religije. Je neke vrste heretik. Rekel je, da v resnici Grki in vsi drugi dolgov nikoli ne bodo odplačali. Nikoli. Merklova in Schäuble to vesta. Kdo pa lahko racionalno računa, da bo Grčija do leta 2100 odplačevala dolgove? Ampak poanta današnjega trenutka je, da se moramo vesti in življenje organizirati tako, kot da bo ta dolg enkrat odplačan. In to se manifestira z odplačevanjem obresti. Varufakis pa je rekel: konec je, nehajmo se pretvarjati, cesar je gol. Zaradi tega je postal zelo nevaren za sistem. Ker če kdo znotraj kulta reče, dolžnik sem, kriv sem, grešil sem, potem vsi odgovorijo: ni problema, mogoče ne boš nikoli odplačal dolga, a se lahko o tem pogovarjamo, odpuščamo ti. Potem ni težav, ker se dolgovi ne bodo nikoli odplačali – saj to dejansko nikoli sploh ni bilo vprašanje. Konec koncev grški dolgovi v relativnem smislu znašajo manj kot odstotek zneska, s katerim so ZDA dokapitalizirale svoje finančne ustanove. Mislijo v ZDA te dolgove kdaj odplačati? Tudi Nemčija svojih dolgov ne plačuje. Če pa kdo reče, da v to ne verjame več, če podvomi o sistemu in zanika predanost dolžniški religiji, so s tem težave. V grško-nemškem sporu ne gre za denar, gre za Varufakisovo dušo.

Je Varufakis v tem spopadu racionalnejši?

Vsekakor. Je na strani razuma.

Je pa zdaj vendarle moral privoliti v nekatere pogoje, da je grška centralna banka dobila dostop do gotovine.

V zgodovini se temu reče iti v Canosso. Da je Grčija dobila štiri mesece časa za priprave na tranzicijo, mora Varufakis najprej k papežu, to je k Merklovi. Tam mora reči mea culpa, kriv sem. Varufakis danes komunicira z verskimi blazneži. In če govorite s psihotikom, mu resnice ne smete povedati takoj, racionalno, ker postaja njegova obramba iracionalnosti vse napadalnejša. Če kdo misli, da obstajajo nekakšni žarki, ki vodijo svet, nekakšni iluminati, potem mu ni dobro takoj reči, da jih ni, ker bo njegov odziv precej skrajen. Zdravnik v takšnih primerih poskuša sprva osvojiti govorico pacienta, norega, klinično psihotičnega. Ne sme reči, da žarkov ni, ampak recimo, da jih je danes malce manj kot včeraj. Morda bo potem psihotik rekel, ja, ja, danes je res boljše – ampak žarki še vedno so, mar ne? Na kar moraš odgovoriti, da žarki še vedno so. In tako je seveda tudi Varufakis moral reči, za zdaj, da bo Grčija dolgove odplačala. In sicer do leta 2100 ali morda do leta 2200 ali morda kakšno leto kasneje.

Polet je miren in pod nadzorom, giroskop deluje, merilec tlaka hidravlične tekočine je v območju zelenega, težava je le v tem, da letalo leti naravnost proti gori.

Je gospa Merkel ta nevrotik?

Žižek bi dejal, da je gospa Merkel oblika napačne zavesti. Zase deluje racionalno, vede se tržno racionalno, a kot aparatčik deluje v iracionalnem sistemu. Od znotraj vse deluje racionalno, le o glavni dogmi se ne sme dvomiti. Lahko si jo predstavljamo v letalu, kjer vsi sistemi delujejo stoodstotno. Polet je miren in pod nadzorom, pilot je odličen, giroskop deluje, merilec tlaka hidravlične tekočine je v območju zelenega, težava je le v tem, da letalo leti naravnost proti gori. Ampak v letalu je vse OK. Gospa Merkel ne razume niti, da je tam gora. Je ne vidi. Zase je racionalna. Tudi finančni minister Schäuble ima mirno vest. Poglej te Grke, pravi, so kot razvajeni otroci, ki so živeli prek svojih zmožnosti. Preveč so jedli, sedaj pa jih je treba malce sankcionirati.

Če je Merklova pilot, kaj je finančni minister Schäuble?

Na letalu je on dvorni ideolog. Letalo je sicer polno raznih služabnikov. Eden bi rad bil malce močnejši, drugi malce inteligentnejši, potem so sluge, ki so sicer dobri po srcu in nekoliko bolj hlapčevski, to so Nizozemci, Slovenci in baltske države. Ti danes hodijo sklonjenih glav po kokpitu, radi bi se približali pilotski kabini, pa ne vedo, kako. Potem so tukaj služabniki, ki so bili nekoč pridni, a morajo danes za pokoro sedeti zadaj, pri toaleti. In potem so tukaj še majhni uporniki, ki kuhajo mulo. Merklova pa ni pilot. Pilota v tem letalu ni. Njegov sedež je prazen, na njem se kopiči kapital.

Pravite, da smo Slovenci v tem letalu v družbi hlapcev. Slovenski finančni minister je nedavno dejal, da mora Grčija dolgove plačati, ker jih plačuje tudi Slovenija. Tudi Slovenija varčuje, niža plače in naj bi imela v relativnem smislu celo podobne obresti kot Grčija.

Pravo vprašanje, ki bi si ga moral postaviti vaš finančni minister, je, zakaj smo tako neumni, da dolgove sploh plačujemo. In zakaj so Grki tako pametni. Ta izjava vašega finančnega ministra me bolj spominja na tipično situacijo v razredu, kjer so vsi otroci po krivem kaznovani. Takšni otroci si bodo seveda želeli, da bi učitelj kaznoval vse. Ne bodo rekli, ne, ne kaznujte še njega in tudi mene ne kaznujete, ampak bodo rekli, kaznujte vse. Če se krivica godi meni, naj se vsem. Odziv vašega finančnega ministra je simptomatičen, kajti bistvo sistema je prav krivda, ne pa dejanski dolg.

Največji kritiki kapitalizma, ne samo Marx, tudi Adorno, Horkheimer, Benjamin, so bili Nemci. Kje je danes ta kritika v Nemčiji? Zakaj je nekoč uporna Nemčija postala jedro mainstreama?

V Nemčiji nikoli ni bilo uspešne politične revolucije, je pa v tej državi, kot pravite, enkrat že potekala revolucija v razmišljanju, revolucija v religiji in literaturi. Vse se je začelo s Kantom, ki je razbil intelektualni svet srednjega veka. Kant je začel kritiko kot na sebi utemeljeno. Kritika je sama sebi namen, razlogov zanjo je lahko neskončno in kritika je tista sila, ki ne pozna nobenih meja. Vsako mejo, ki jo doseže, pravi Hegel, že s tem prekorači. A danes te moči razmišljanja v Nemčiji ni več. Ta država razmišlja konformistično, moralistično, normativno, je neposredno povezana s kapitalizmom kot religijo. Ponavlja kulte, verske stavke, religiozno prakso. Če danes mislimo kritično, smo v tej tradiciji vsi Nemci. Ampak te Nemčije ni več v Nemčiji. Še celo v nemškem jeziku je ni, nemško kritično misel danes najdemo v Ljubljani, Kantov kritični duh živi v Grčiji. V sami Nemčiji najdemo oblike impotentnega razmišljanja, samokastracije zato, da bi bili boljši grešniki v tej religiji. Ali je v tem monolitu kje kakšna razpoka? Ja, morda, rečeno z Nietzschejem, je to hlapčevska morala socialne demokracije, ki pravi, da sta prevladujoča ideologija in praksa pravilni, je pa treba tu in tam izpeljati nekatere prilagoditve. Vendar ni nikogar, ki bi jasno rekel, da je to vse skupaj noro. Ni radikalne sile, ki bi rekla, proč z vso to predstavo.

Gre v Nemčiji tudi za strah pred fašizmom?

Da. Zajec bo, čeprav je okretnejši, pred kačo otrpnil. Najbolj idiotska politika obrambe pred fašizmom je politika varčevanja. Ta bo nazadnje fašizem zgolj okrepila. To je dejal tudi Varufakis. Fašizem je danes treba ofenzivno napadati. Resentiment in hlapčevska morala vodita k fašizmu. To, kar se danes dogaja v Nemčiji, ko do opozicije in upora proti establišmentu nastopa gibanje Domoljubnih Evropejcev proti islamizaciji Zahoda (PEGIDA), je fašizem. Fašizem je način preusmerjanja pozornosti. Je praksa, s katero se dileme, ki izhajajo iz klasičnega ideološkega, političnoekonomskega prostora, ne lotimo neposredno, ampak boj preusmerimo na drugo področje. Na področje rase, kulture, religije. Tako se socialni odnosi ne mislijo, ampak so biologizirani, naturalizirani ali kulturalizirani.

Kaj je druga pot?

Interna transformacija sistema, katere embrionalne oblike danes zasledimo v Španiji, na Portugalskem ali v Grčiji. Obstajali bodo poskusi, da se vzpostavijo nove povezave v kapitalistični infrastrukturi. To ne bo zlata doba, ne mesija, ne komunizem, še naprej bomo živeli v mestih, ki so, kakršna pač so. Imamo le en svet, v katerem je mogoče nekatere stvari prestaviti na mizi. Najti kako drugo konstelacijo, s katero bomo odprli prostor za nove politične in ekonomske ukrepe. Sam torej vidim predvsem manevriranje v konfiguraciji, ki že obstaja, brez velikega poka. In upanje za kaj takšnega je danes prav Grčija.

Bomo v tem novem svetu vsi bogatejši?

Ne, ne gre za denar. Gre za to, da se denarju odvzame pomen. Človek se želi igrati. Človek želi imeti tudi več, kot ima drug človek. To je vse normalno. V nekakšni postkapitalistični družbi bi morali denar, tudi kazinokapitalizem, ohraniti. Če želijo ljudje igrati, špekulirati – naj igrajo, tako kot danes igrajo v igralnicah. A ta sektor ne bi smel ostati usoden. Ne bi se smelo zgoditi, da poraz v kazinokapitalizmu pomeni smrt. Ne bi se smelo dogajati, da bi veselje nad igranjem, ko želim imeti več kot ti, vodilo do tega, da bo moral kdo zaradi tega trpeti. Ali pa, da bodo cele skupine ljudi zaradi tvojih špekulacij pahnjene v revščino. Finančni kapitalizem je zanimiva igra, a naj ostane zgolj to. Tudi borza naj ostane, le izolirati jo je treba. Problem denarja je danes, da je postal merilo za vse. Ni zgolj menjalno sredstvo, ampak je tudi metoda in cilj. Denarja ne služimo le za zadovoljevanje osnovnih, bioloških potreb, ampak tudi zato, da dokazujemo svoje sposobnosti. Denarja želimo imeti več, ne zato, ker ga potrebujemo, ampak zaradi simboličnih učinkov. S čimer pa, ker to počnemo na področju denarja, številne druge življenjsko ogrožamo oziroma jih pahnemo v revščino. Ta glavna igra, ki se jo igramo – igra dokazovanja in tekmovanja –, ne bi smela potekati na finančnem področju. Z drugimi besedami: reforma kapitalizma mora odpreti nekapitalistična igrišča, nove prostore, ki bodo obstajali neodvisno, zato da denar ne bo več absolutno merilo.

Nemčija danes razmišlja konformistično, moralistično, normativno, je neposredno povezana s kapitalizmom kot religijo. Ponavlja kulte, verske stavke, religiozno prakso.

Ali ni to utopija? Že Aristotel je pisal, da nekateri bogatijo zgolj zaradi bogatenja in ne zaradi zadovoljevanja osnovnih potreb.

Drži, vendar so se nekoč temu upirali. Zame je najnevarnejša utopija ravno strinjanje s tem, da postane denar merilo za vse in da je mogoče v takšnem svetu živeti še naprej. To nas bo nazadnje vse ubilo. Racionalno in čisto realistično je treba na tem področju doseči spremembo. Kot je Benjamin že napisal: sedimo v vlaku kapitalistične moderne, dejansko pa revolucionarna gesta ni pospeševanje, ampak to, da kdo potegne zasilno zavoro.

Benjamin je tudi dejal, da pred vsakim vzponom fašizma obstaja neuspela revolucija. Kaj se bo zgodilo, če Grčiji ne uspe ali če ne uspe Španiji, Sloveniji?

Dokler živimo v kapitalizmu, je fašizem vedno ena izmed oblik vladavine. Fašizem je nekaj, kar je del kapitalizma. Je že tukaj, med nami. Če omenjene reforme ne bodo uspele, se bodo fašistična gibanja, ki že obstajajo, vsekakor okrepila. Gre za gibanja ali za politične sile, ki zagovarjajo socialni darvinizem – češ, le močnejši naj preživi –, temeljile pa bodo na neoliberalizmu, šlo bo za ideje, koga lahko uporabimo, koga ne, kateri tujci so lahko koristni in kateri nekoristni. To je pot neoliberalnih izboljšav in politike v imenu učinkovitosti. Vse to že vidimo na obzorju. Razlog, da takšne sile rastejo, pa je v odsotnosti radikalne, emancipatorne, racionalne kritike.