V suženjstvo zakleti

Vedno neskončno uživamo v filmih, v katerih bande profijev oropajo kako banko, draguljarno, igralnico ali kaj takega. Uživamo v lucidnem in brezhibnem načrtovanju ropa in uživamo v briljantni izvedbi ropa, pa četudi rop na koncu spodleti. Roparje vedno dobijo, toda ne med samim ropom, ne med samo akcijo, ampak kasneje. Ker se začnejo hvaliti. Ker ne morejo molčati. Ker začnejo plen zapravljati. Ker si kupijo poršeje in maseratije. Ker se sprejo. Vedo, kako se obnašati pred ropom in med njim, ne pa tudi, kako se obnašati po njem.

8. marca 1971 se je v pensilvanijskem mestecu Media zgodil rop stoletja. No, vlom stoletja. Načrtovan je bil lucidno in brezhibno. Izpeljan je bil briljantno. Toda vlomilcev niso nikoli dobili. Niti med vlomom – niti po njem. Ne, po vlomu se niso začeli hvaliti. Tudi sprli se niso. S plenom niso mahali. V resnici niso niti pisnili. Vedeli so, kako se obnašati pred vlomom, med njim in po njem.

Vlomilci niso ukradli denarja. Niti draguljev. Huje: ukradli so papirje, strogo zaupne dokumente, okrog tisoč tajnih dosjejev, ki so spremenili Ameriko. Vlomili so namreč v prostore FBI-jeve lokalne podružnice. Vlomilcev je bilo osem, pretežno filadelfijskih profesorjev, učiteljev in socialnih delavcev, mirovnikov, veteranov boja za državljanske pravice, aktivistov, nasprotnikov vietnamske vojne, ki je tedaj še trajala. Hoteli so, da se konča. Zato so se skušali, pravi Steve Volk (Philadelphia Magazine), dokopati do tajnih dokumentov, ki bi bili tako močni, udarni in prepričljivi, da bi s svojo obelodanitvijo končali vietnamsko vojno.

In zato so v telefonskem imeniku iskali svojim vlomilskim kapacitetam primerno FBI-jevo podružnico, v katero bi lahko vlomili. In jo našli v mestecu Media. Ni se jim zdela neprebojna in nezlomljiva. Kje neki! V tej podružnici, bazirani v drugem nadstropju neke stanovanjske stavbe, niso bili obsedeni z varnostjo. Varnostnikov sploh niso imeli. Le eno ključavnico. Niti pomislili niso, da bi skušal v njihove prostore kdo vlomiti. Njihov odnos do sveta je bil preprost: kaj nam pa kdo more! Mi smo jebeni FBI! Le.

Edwarda Snowdna in “vlomilce” so razglašali za izdajalce, oboji so bili most wanted, obojim je grozila ječa, oboji so ukradli tajne dosjeje in oboji so prepustili medijem, da odločijo, kaj od tega je v javnem interesu.

Vlom so načrtovali nekaj mesecev. Vse so premleli in preučili. Naštudirali so lokacijo, dostope do nje, celo njeno notranjost. Kot se za prave, dobro vzgojene vlomilce šika, so imeli insajderja, ali natančneje: Bonnie Raines se je za nekaj dni infiltrirala v FBI-jevo podružnico, češ da je študentka, ki se hoče pridružiti FBI-ju. Lažno se je predstavila in se maskirala, si nataknila velika očala in klobuk, pod katerega je spodvila lase, obenem pa ves čas nosila rokavice, da ne bi slučajno pustila prstnih odtisov. Vlom pa so izvedli v trenutku, ko je obstajala velika verjetnost, da bodo vsi Američani – z efbiajevci vred – gledali televizijski prenos boksarskega dvoboja stoletja: Muhammad Ali vs. Joe Frazier.

Vedeli so, kaj jih čaka, če jih dobijo. Razglasili bi jih za narodne izdajalce in zločince, obtožili, obsodili in zaprli. Zakonca John in Bonnie Raines sta imela tri male otroke, zato sta že kar vnaprej našla ljudi, ki bi skrbeli za njih, če bi pristala v ječi. In prav v tem je bila veličina in grozljivost njune odločitve: to, kar sta storila, sta storila, pa četudi sta se zavedala potencialno strašnih posledic svojega početja. Ali kot sta rekla: Če imaš otroke, to še ni izgovor, da ničesar ne ukreneš!

8. marca 1971 so vstopili s kovčki. Vanje zmetali vse, kar so našli. In odšli. Brez nasilja. Ko so se dobili na neki kvekerski kmetiji in pregledali svoj “plen”, so zavriskali. Odpeljali so se do javne telefonske govorilnice, poklicali tiskovno agencijo Reuters, se predstavili kot “Državljanska komisija za preiskavo FBI-ja” in povedali, da so vlomili v FBI-jevo podružnico.

Takoj zatem so kopije dosjejev razposlali časopisom, ki pa so jih za vsak primer raje izročili FBI-ju. Le Washington Post je sklenil, da bo ukradene tajne dosjeje vendarle objavil. In jih tudi je. Ko so dokumenti pricurljali v javnost, se je J. Edgarju Hooverju, dosmrtnemu, večnemu in vsemogočnemu direktorju FBI-ja, zmešalo. Za vlomilci je poslal na stotine agentov, ki so potem česali Philadelphio, preiskovali, vohljali, zasliševali, prisluškovali, ropotali, stiskali obroč, iskali sledi in prstne odtise, a ničesar našli. Tavali so v temi. Vlomilci so izginili, izpareli, sprhneli.

Toda vlomilci so živeli v strahu. Stalno so pogledovali proti vratom, stalno so špegali skozi okno, na cesti so se stalno ozirali nazaj, stalno so opazovali avtomobile, ki so vozili mimo. Nič se ni zgodilo. FBI ni prišel do njih.

Hoover je naslednje leto umrl (ja, strli so mu srce!), tako da je pritisk popustil, še bolj pa je začel popuščati, ko so začeli mediji razkrivati vsebino teh dosjejev in depeš in ko so nove in nove medijske in kongresne preiskave pripeljale do odkritij, da je Hoover zlorabljal položaj, da je na veliko prisluškoval, da je vohljal za vsemi, s katerimi se ni strinjal, da je pri tem uporabljal vse najbolj umazane trike, da je v protestno, protivojno gibanje infiltriral svoje provokatorje, ki so sejali paranojo in predvsem črnce podžigali k nasilnim akcijam, da je svojim infiltrirancem naročil, naj uspavajo Freda Hamptona, šefa Črnih panterjev, da bi ga lažje ubili, da je imel dosjeje o spolnih navadah javnih oseb in da je dal Martinu Lutherju Kingu poslati “anonimno” izsiljevalsko pismo: Naredi samomor, ali pa bomo razkrili, da varaš ženo!

Ta razkritja, ki jih je katapultiral vlom v FBI-jevo podružnico, so bila tako silovita in prelomna, da kongresu ni ostalo drugega, kot da je spremenil zakonodajo in zategnil pristojnosti policije, FBI-ja ipd., ki preiskav, nadzorovanj in prisluškovanj niso mogli več opravljati kar tako, navsezadnje, med dosjeji, ki so jih odnesli vlomilci, so našli tudi Hooverjev “protiobveščevalni program”, alias COINTELPRO, s katerim je skušal diskreditirati in zlomiti “disidentske” organizacije, politike, intelektualce, aktiviste, novinarje, športnike, hipije, estradnike, feministke, črnce.

Vlomilci so lahko le z distance gledali, kako so spremenili Ameriko, ki je ugotovila, da je demokracija najboljša krinka za razmah policijske države. A še vedno niso niti pisnili. Lahko bi rekli: hej, to smo bili mi! Pa niso. Tega niso storili zaradi slave, ampak v skupno dobro – v dobro vseh Američanov. Življenje je šlo naprej. Amerika se je spreminjala. Sovražniki so odšli. Dejanje, zaradi katerega bi jih leta 1971 razglasili za izdajalce in zaprli, bi leta kasneje veljalo za junaško in patriotsko. Leta 1971 so imeli prav. A so še vedno molčali.

V resnici so molčali več kot 40 let – vse tja do januarja 2014, ko je izšla monografija Vlom (The Burglary), knjiga o njihovem zgodovinskem vlomu, ki ga je takoj zatem ekraniziral dokumentarec 1971 (via Johanna Hamilton). Knjigo je napisala Betty Medsger, nekdanja reporterka Washington Posta, ki so ji vlomilci leta 1971 poslali kopije ukradenih dosjejev – bila je prva, ki jih je objavila. Prvič se je zgodilo, da je kak časopis objavil ukradene tajne dosjeje. In prvič se je zgodilo, da je kdo časopisom ukradene tajne dosjeje sploh poslal.

Vlomilci so lahko po vseh teh letih končno odšli na turnejo. Končno so lahko stopili pred mikrofone in kamere. Toda pod žaromete so stopili le pol leta po tem, ko so žarometi osvetlili Edwarda Snowdna, iz katerega tajni dosjeji niso curljali, ampak dobesedno leteli. Jasno, “Državljanska komisija za preiskavo FBI-ja” je Snowdna, ki ga zdaj profilira in preizprašuje sijajni oskarjevski dokumentarec Citizenfour (via Laura Poitras), podprla.

“Kot kaže, ima čas moč, da zločin pretvori v javno dobro,” pravi Steve Volk. “Danes vlomilce slavijo kot junake.” Odtod vprašanje: “Je to prihodnost, ki čaka tudi Edwarda Snowdna?” Jasno je le to, da bi z njim storili to, kar bi leta 1971 storili z vlomilci, če bi jih dobili: vrgli bi jih v ječo.

Ponosni ateist Mehran Tamadon se je štiri leta trudil, da bi pred kamero dobil islamske fundamentaliste, ki bi bili voljni z njim predebatirati temelje sveta. Potem pa so ga s svojo retoriko povsem zasenčili – z nasmehom, brez zlobe.

Žvižgi, ki odmevajo skozi noč

Oba dokumentarca, 1971 in Citizenfour, najdete med številnimi dokumentarci, ki jih bo začel prihodnji teden vrteti sedemnajsti Festival dokumentarnega filma (Cankarjev dom). In oba bi morali gledati skupaj, drugega za drugim, saj sta več kot povezana. Edward Snowden in “vlomilci” so se v javnosti prikazali tako rekoč hkrati, oboje so razglašali za izdajalce, oboji so bili most wanted, obojim je grozila ječa, oboji so ukradli tajne dosjeje in oboji so prepustili medijem, da odločijo, kaj od tega je v javnem interesu.

Snowdnovo zgodovinsko “žvižganje” je logično nadaljevanje zgodovinskega vloma “Državljanske komisije za preiskavo FBI-ja”. Spremenjena zakonodaja, ki so jo soustvarila razkritja “Državljanske komisije za preiskavo FBI-ja”, je veljala do 11. septembra 2001, do napada na newyorški Svetovni trgovinski center in Pentagon, ko so sprejeli “patriotsko” zakonodajo – kaj je Nacionalna varnostna agencija (NSA) počela pod krinko te nove zakonodaje, pa je razkril Snowden. “Vlomilci” so razkrili, da FBI prisluškuje celi Ameriki – Snowden je razkril, da NSA prisluškuje celemu svetu, z nami vred. NSA počne natanko to, kar je počel Hoover: masivno, leviatansko, ilegalno vohlja, prisluškuje in nadzoruje, uporablja umazane trike in beleži spolne indiskretnosti in porno fantazije ljudi. NSA se za razliko od Hooverja, ki je svoje agente infiltriral med ljudi, infiltrira v računalnike, kjer ostane, dokler nas smrt ne loči.

Levičarji bodo dokumentarcema 1971 in Citizenfour navdušeno prikimali, toda dokumentarca Biti Iranec in Svobodna šola bi jih morala spraviti v slabo voljo, zato ju je treba gledati v paketu, drugega za drugim. Oba namreč dokumentirata “levičarski” projekt, ki se sfiži. Svobodna šola nas odpelje v svobodno šolo (New Jersey), v kateri si učitelji in učenci pravila in učno snov izmišljajo sproti (demokratično, z debatiranjem in glasovanjem, stalnimi sestankovanji ipd.), toda bolj ko otroci svobodno odločajo, bolj prevzemajo oblast in bolj tiranski postajajo. Učitelji tele svobodne šole, naivni “levičarji”, predpostavljajo, da je demokracija brez zgodovine in brez drila in da lahko nastane sproti, v igrivem dialogu, prepojenem z “dobrimi nameni”. Otrok je preprosto preveč.

V dokumentarcu Biti Iranec pa imate Mehrana Tamadona, francosko-iranskega artista, ponosnega ateista, ki se je štiri leta trudil, da bi pred kamero dobil iranske klerike, islamske fundamentaliste, ki bi bili voljni z njim predebatirati temelje sveta (islamska republika, religija, demokracija, svoboda, ženske, zakrivanje obraza ipd.), toda ko jih dobi, dobi več, kot lahko nese, ali bolje rečeno – ko jih dobi, dobi natanko to, kar je iskal. Kleriki ga namreč retorično zasenčijo, vse njegove argumente pa sokratsko vržejo skozi okno – z nasmehom, brez zlobe. Njihovi argumenti zvenijo tako, kot da se je islam stoletja pripravljal na soočenje z ateistom. Če bi hotel ateist retorično premagati islamskega klerika, potem bi se moral stoletja pripravljati na to soočenje. Kar pomeni, da bi moral ateizem preleviti v religijo in da bi moral versko snov stalno utrjevati, ritualno in fanatično, petkrat na dan, iz dneva v dan. Šele potem bi lahko živela skupaj – šele potem bi imela tudi kaj skupnega.

V paketu – drugega za drugim – bi si lahko pogledali tudi dokumentarce Srbski odvetnik, Zeleni princ in Brez uspavanke, ki pokažejo, kaj se zgodi, ko ljudje živijo v zanikanju: v prvem mlad srbski odvetnik, ki v Haagu brani Radovana Karadžića, v drugem Mosab Hassan Yousef, sin enega izmed ustanoviteljev Hamasa, ki je prestopil k Shin Betu, izraelski varnostni službi, in ki trdi, da so zaradi njega “junaški” Izraelci zdaj “mehkejši” do Palestincev (dokumentarca The Gatekeepers očitno ni videl), v tretjem pa Nemka, ki jo je oče v otroštvu spolno nadlegoval, a je potem k njemu kljub temu na počitnice poslala svojo hčerko.

Drugega za drugim bi lahko pogledali tudi dokumentarca o sicilijanskih “neomelodičnih” popevkarjih, ki slavijo mafijo (Belluscone), in nigerijskem pevcu Feli Kutiju, ki je slavil boj proti nigerijskemu režimu (Kako sem našel Felo Kutija), kakor tudi dokumentarca o “čudesih” socializma, Golem otoku (Goli otok) in edini sovjetski reklamni agenciji (Ni vse zlato), vse pa lahko mirno križate s Sladkornim bluesom, ki svari, da sladkor, ta “nedolžni užitek”, ubija in da se naša pričakovana življenjska doba po dolgem času spet krajša, jasno, prav zaradi sladkorja. Ko vas bodo na koncu kremirali, bo v žari namesto kupčka pepela kup sladkorja. Če bi se nehali sladkati, bi bila to prava revolucija: manj bi trošili za zdravstvo, več denarja bi imeli za druge reči. Recimo za potovanje z vlakom.

Zato si v paketu – drugega za drugim – nujno poglejte dokumentarca Ministrstvo za železnice (The Iron Ministry) in V suženjstvo zakleti (Concerning Violence). Prvi, morda poganjek Benjaminove teze o revolucionarnem potencialu tega, kar doživljamo na potovanjih z vlaki, nas potopi v kitajske potniške vlake, v katerih se gnete proletariat, stlačen in potlačen, naložen kot prtljaga, upajoč, da jih vlak pelje v “kitajski sen”. Malo verjetno. “Kitajski sen” namreč medtem potuje z letali.

Kar nas spomni na Afriko, v katero so prihajali belski kolonisti, rekoč: Glejte, zgradili smo vam železnice, povezali smo vas s svetom, s civilizacijo! Toda železnice so speljali le zato, da bi lahko Afričanom odvažali naravna bogastva. In dokumentarec V suženjstvo zakleti se spominja prav boja za dekolonizacijo Afrike in Frantza Fanona, avtorja “preklete” knjige V suženjstvo zakleti (alias Upor prekletih, 1961), psihiatra z Martinika, kultnega borca za dekolonizacijo Afrike, ki je trdil, da je kolonializem nasilje in da ga je mogoče odpraviti le z nasiljem, le s “katarzično” vstajo koloniziranih in zasužnjenih, ne pa z demokratičnimi reformami.

Dodati bi moral le: če se hočejo Afričani osvoboditi, potem morajo najprej zavzeti železnice!

Kar velja tudi za nas: če bi hoteli spremeniti svet, bi morali več potovati z vlaki.

Filmski festival:
Festival dokumentarnega filma
Kje: Cankarjev dom, Kinodvor in Slovenska kinoteka, Ljubljana
Kdaj: od 10. do 17. marca 2015