Na vrhovih povprečništvo

Janko Lorenci

27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Kolumna

Nedavno so me vprašali, ali bi vodil pogovor o čezatlantski trgovini. Rekel sem, da odgovorim naslednji dan, odložil telefon in se že sramoval. Sram me je postalo, ker sem se obotavljal s pritrdilnim odgovorom. Obotavljal sem se zato, ker pogovor organizira Forum 21, se pravi Milan Kučan, človek iz Murgel, ki tiči za vsem slabim v Sloveniji.

Z obotavljanjem sem se – mehanično in vsaj začasno – sprijaznil s tem, da je Kučan, človek z velikimi zaslugami za razmeroma mirno osamosvojitev in prehod v drug sistem, človek, ki ima tudi danes kaj povedati in ki bi moral biti iskana avtoriteta, bolj ali manj izobčen iz javnega življenja. Na rob so ga potisnile bolestne kampanje bolnega Janše, a tudi druge reči, ki spreminjajo Slovenijo v pokopališče avtoritet.

Če jim, avtoritetam, že dovolimo, da se naredijo, jim skušamo nato na vse načine zaviti vrat. Kako noro je stanje, priča tudi Slavoj Žižek; niti svetovna slava mu ni pomagala, da bi ga doma polno priznali. Žižek vrača Sloveniji tako, da se zanjo ne meni kaj prida.

Avtoritete so po naravi stvari redko posejane. Da nastanejo in se obdržijo, so potrebni talent, trud, osebna integriteta, ugodne družbene razmere in preskus časa. Pri nas jih uničujejo predvsem družbene razmere. Večja ko je avtoriteta institucij, manj je potrebna avtoriteta posameznikov. Težava nastane, če nimajo zaupanja, ugleda avtoritete, niti institucije ali kar celotna ureditev.

Avtoritete (govorimo predvsem o posameznikih) pomagajo ustvarjati javno mnenje, prioritete, alternative. Družba brez njih je godlja brez vrhov, orientirjev, spoštovanih nadpovprečij. Taka družba lahko za silo deluje samo na podlagi prenormiranosti in nenehno jo vleče k anomiji in vladavini trde roke.

Pomanjkanje avtoritet zunaj oblastnih sfer najbrž izvira iz zgodovinske ogroženosti Slovencev, ki se je kazala v njihovi notranji strnjenosti in egalitarnosti. Svoje je prispeval pokroviteljski katolicizem, ki ga je nato izrinil komunizem z uravnilovko. Poosamosvojitveno obdobje bi moralo te deficite preteklosti počasi odpravljati, a jih ne. V politiki so osamosvojitvene avtoritete zvečine potonile v zanikrno politično rutino, politika, nekoč strumno zbrana v eni partiji, se je razdrobila v pomanjšane partije, ki vedno bolj pozabljajo na interese države in splošno. Tako je politika kot celota izgubila zaupanje in ugled, zato sili vanjo vedno manj sposobnih in poštenih ljudi, tako oskubljena pa nastajanje avtoritet na vseh ravneh duši.

V gospodarstvu nekaj voditeljev resnih podjetij še ima ugled, na splošno pa je to področje zaradi dolgotrajne krize, sumljive privatizacije, nečistih povezav s politiko, pohlepom menedžerjev ... prav tako postalo pokopališče avtoritet. Podobno velja za (resne) medije. Mučijo jih objektivne težave (lastniki, politika, internet), a pokopavajo se tudi sami – najbolj z notranjo negativno selekcijo in s tem vladavino povprečništva. Brez lastne avtoritete ovirajo nastajanje drugih avtoritet in povečujejo anomijo.

So še druge stvari. Osamosvojena Slovenija je še v plenicah padla v čas neoliberalizma, ki meri svet zgolj z ekonomskim vatlom in sistematično ruši druge kriterije veljave in z njimi povezane avtoritete. Liberalna demokracija je spečana s kapitalom, ki ni niti načeloma dolžan misliti na koristi večine. Tako nam kapitalizem in demokracija pomagata malo ali nič, da bi postali bolj meritokratska družba. Temu niso naklonjeni niti drugi fenomeni zahodnih družb: individualizem, potrošniški hedonizem, razbitost družbe, kultura dvoma in cinizma. Po novem mlade talente, se pravi potencialne avtoritete, še na veliko odganjamo v tujino, doma pa ne morejo dobiti služb. Gre za generacijsko zatiranje, povzročeno zlasti z jalovostjo politike, ki kot da se nagonsko otresa mladih, sposobnih in ambicioznih – bodoče konkurence.

Celotna atmosfera, po malem bolestna, histerična, na trenutke sadomazohistična, se je tako rekoč osamosvojila in krepi avtomatizme, ki z negativno selekcijo, tolčenjem po štrlečih figurah, klanovstvom, zamolčevanjem alternativ itd. uničujejo sedanje avtoritete in preprečujejo nastanek novih. To je hujše, kot če bi jih ubijali načrtno. Veliko sposobnih, dobronamernih ljudi raje potlači ambicije in ostaja v varni neopaženosti povprečja. Hkrati cveti preobilje nadomestnih avtoritet – zvezd, ki so lahko dobre za vsakdanja ugodja in nereflektirano prikimavanje občinstva, a so po navadi muhe enodnevnice, vedno pa pomagajo zakrivati boleče pomanjkanje resnih avtoritet na odločilnih področjih, kot so intelektualne dejavnosti, politika, gospodarstvo, kultura. Na visokih zahtevnih položajih jih praviloma ni – poglejmo Pahorja, Cerarja, Jazbeca, šefe pomembnih medijev ...

Ugonabljanje avtoritet je simptom bolne družbe, še zdaleč ne samo slovenski problem, a v Sloveniji zaradi njene majhnosti toliko hujši. Glavni rušilci avtoritet so »elite« same; negativna selekcija poriva na vrh povprečneže, oportuniste, stremuhe, glasnike modnih ideologij, ti dvigajo na površje podobne tipe. To je prastar, a očitno neuničljiv modus delovanja, ki postane poguben, če se preveč razbohoti. Negativna selekcija na individualni ravni a priori onemogoča tudi dobro delovanje institucij. Čeprav bi bil sistem idealen, bi zato škripal.

Čudežnega recepta za prekinitev začaranega kroga vladavine povprečništva in samozadostnosti zlasti politkapitala seveda ni, jasno je le to, kar pripoveduje preteklost: glavni dejavnik sprememb je vedno jezno ljudstvo. A zgolj jeza je po navadi slab svetovalec.