Tomo Podstenšek: Sredi pajkove mreže

+ + +

Prazne mreže

Podstenšek je v romanih vse bolj shematičen; v prvencu Dvigalo je v klavstrofobičen prostor zaprl nekaj izbranih modelov in ‘opazoval’, kako se bodo v utesnjenem prostoru vedli, v Sodbi v imenu ljudstva je nadaljeval preverjanje stopnje uporništva in odgovornosti pri mlajših generacijah. Zdaj, z romanom Sredi pajkove mreže, se loti vprašanja odgovornosti posameznika za dejanja in pričakovali bi, ko si že vsi odgovornost podajajo kot vroč kostanj, da bo odločno zarezal v načeto družbeno tkivo. Vendar zgodba skrene v triler, protagonist, ki ždi in išče službo in se nam zdi, da pajkovsko potrpežljiv čaka na ulov, službo, žensko, priložnost, karkoli, postane plen bistveno bolj premetenega od sebe. Boljšega plenilca in načrtovalca, skritega v kar najbolj prijazni podobi sodelavca in najboljšega prijatelja.

Po zelo dolgem uvodnem delu, ko prebiramo o tesnobah in poskusih začeti znova, zvemo, da je bil brezimni v zaporu. Zaradi prometne. Po prihodu ven se mu zdi penologija nerazumna in nepravična, on je samo pijan povzročil nesrečo, oni pa njega za tri leta … Potem se mu življenje obrne, priložnosti kar naenkrat in kot dar z neba več kot dovolj: služba, stanovanje, ženska, ki ga ima rada, vse. Potem pa po fantovščini ostane bos in brez vsega, ker je bila to le zarota bogatega vdovca, ki se je hotel maščevati. Dati vse, začasno, da bi lahko z eno potezo tudi vse vzel, in s tem dal radikalno lekcijo o izgubi in drobnarijah, ki spremenijo življenje. Občutek imamo, da oba dvomita o ustreznosti kaznovalne politike, obema se zdi nepravična; enemu preveč, drugemu premalo stroga. Zato drugi, ki vidi, da se prvi ni naučil in spreobrnil, z nadaljevalnim tečajem na svobodi poskuša doseči tisto, kar profesionalcem v zaporu ni uspelo, lekcijo izpelje komaj verjetno dosledno.

Podstenšek se loti pomembne teme in vidimo, da se naš protagonist pogaja s sabo in z usodo; ne sprejme posledic, ki jih je povzročil z malomarnostjo in neodgovornim ravnanjem, še več, delno nadaljuje in spet vse pelje proti katastrofi; izpit kupi in tudi pivska klapa mu pomeni vse več. Vendar je način, na katerega ga na silo ozaveščajo, preveč holivudski. Že predpostavka, da lahko kdo živi pod lažnim imenom, hodi v službo, ki je krinka, zraven pa zelo bogat nima toliko socialnih stikov, da bi ga prepoznali sosedje, sošolci, vse je malo žanrsko poenostavljeno. Roman Sredi pajkove mreže postavlja prava vprašanja, vendar bi jih moral poslati v literarno prepričljivejši kuverti.