Goljufi

Janko Lorenci

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Kolumna

Tam nekje daleč od belega dne možje z velikimi pooblastili, predstavniki ZDA in EU, kupčkajo s Ttipom, pogajanji o čezatlantski trgovini. To je osupljiva demonstracija hlinjenja in sprevrženosti vrhov evropolitike, zlasti komisije. Človek se lahko samo čudi, kako makiavelistična je.

V bistvu gre pri sporazumu Ttip za nov močan val neoliberalizacije: za krepitev vloge korporacij v razmerju do nacionalnih držav, za deregulacijo in odpravljanje »ovir«, ki omejujejo dobičke korporacij, hkrati pa varujejo evropske socialne in okoljske standarde, ki so višji od ameriških. Najnevarnejši element Ttipa je zloglasni ISDS (ne mešati s SDS), mehanizem za arbitriranje med investitorji (transnacionalnim kapitalom) in nacionalnimi državami mimo rednih nacionalnih sodstev. Z izključitvijo teh bi se pravni status korporacij in držav izenačil, kar je v nasprotju z demokratično ureditvijo v ZDA in Evropi. Stvari gredo zelo daleč. Korporacije naj bi dobile pravico spodbijati spremembe nacionalne ureditve, če bi to ogrožalo njihove dobičke. Bile naj bi zgodaj opozorjene na morebitne spremembe nacionalne zakonodaje, ki bi jim lahko škodile. Ttip naj bi jim odprl tudi področje javnih storitev (šolstvo, zdravstvo, pošta ...) in omogočil njihovo postopno privatizacijo. To bi bila neizčrpna zaloga poslov. Pri tem izkušnje kažejo, da so ad hoc arbitražna sodišča, »vzporedno sodstvo za korporacije«, bolj naklonjena kapitalu.

Pogajanja potekajo v strogi tajnosti. Evropska komisija jih je sprva razglašala za vir velikanskih koristi. Ko je postalo očitno, da so obljube prazne, nevarnosti pa velike, so začeli čezatlantski mešetarji sporazum prodajati kot nekakšen ekonomski Nato, kot bratsko geostrateško zavezništvo Zahoda proti naraščajoči kitajski nevarnosti. Kako zelo ta strategija šepa, se jasno kaže že v tem, da Amerika Rusijo v zvezi z Ukrajino rine v naročje Kitajski, EU pa ji pri tem v svojo škodo pomaga in tako še bolj pada pod ameriški vpliv.

Zdaj komisija skeptike tolaži, da bo nekatere elemente pogodbe omilila, zavrgla, izboljšala. Verjeti ji ni. Za nazaj se jasno kaže, da pogajanj brez skrivaštva, laži in polresnic sploh ne bi mogla začeti. To prakso nadaljuje.

Ostro rečeno gre pri Ttipu v bistvu za zaroto korporacij z obeh obal Atlantika, ameriške vlade in komisije oziroma vrhov EU, zaroto proti interesom velike večine Američanov in Evropejcev. Besedo zarota upravičujeta skrivaštvo in vsebina Ttipa. Z novimi koncesijami kapitalu vsem demokratičnim odločitvam nacionalnih držav nenehno grozijo tožbe korporacij in visoke odškodnine. Če bi kaka država na primer zaostrila okoljsko zakonodajo, bi jo lahko korporacija tožila zaradi izgubljenega dobička. Komisija članicam EU na debelo laže: na začetku je obljubljala množico novih delovnih mest, rekla, da javne storitve ne bodo predmet pogajanj, obljubila Ameriki, da nekateri dokumenti ne bodo dostopni javnosti 30 let, dokumente o pogajanjih je opremila s skrivnimi oznakami, ki bi pokazale vir morebitnih razkritij, evroposlanci lahko berejo dokumente, povezane s Ttipom, samo v skrivnih sobah. Itd. itd.

Komisija se obnaša tako obupno zato, ker je na pol osamosvojena, neoliberalna, ima do Amerike podoben odnos kot Slovenija do nje in seveda zato, ker uživa podporo velikega dela evropske politike. Ta se od ameriške razlikuje vedno manj, nekateri pa mislijo, da ji je enaka, a bolj potuhnjena – Ttip je zanjo pretveza, da zaostruje lastni, evropski neoliberalizem. Pogajanja razgaljajo njen pravi obraz in hkrati govorijo, kako problematična skupnost postaja EU.

Skratka, obljubljane koristi Ttipa so iluzorne, nevarnosti pa zelo otipljive. Če bi bil dogovor sprejet v sedanji ali nekoliko blažji obliki, bi – dobesedno – povzročil civilizacijsko nazadovanje. To zbuja močan odpor na obeh straneh Atlantika. Javnosti v posamičnih državah so zdaj že bistveno bolj poučene in alarmirane. Tudi med članicami EU so v odnosu do Ttipa pomembne razlike in pričakovati je, da si bodo močne članice, na primer Nemčija, ki Ttip sicer zagovarja, pridobile poseben položaj. To bi bilo pogojno dobro, saj bi Ttip v tem primeru iz čistega trgovinskega sporazuma postal sporazum mešanega tipa in potem bi o njem nazadnje odločali tudi nacionalni parlamenti. En sam glas proti bi lahko Ttip pokopal. In vse članice na srečo niso taki bedni hlapčki, kot je uradna Slovenija. Ta grožnja bi iz pogajanj lahko pomagala izločiti vsaj nekatere nevarnosti.

Komisija je glede Ttipa za zdaj v defenzivi, njena igra s skrivaštvom in nevednostjo javnosti je spodletela. Kritika dogovarjanja se krepi, pogodba zelo verjetno ne bo podpisana že letos, kot je bilo zamišljeno. Nekateri že pravijo, da Ttip sploh ne bo sklenjen ali pa bo bistveno omiljen in nenevaren. To je lahkomiselno razmišljanje. Mogoča je vzporednica z neoliberalizmom: v teoriji je razkrinkan kot škodljiv in postaja kar zmerljivka, v praksi pa se zaostruje. Poleg tega komisija s popuščanjem glede Ttipa bolj ali manj blefira.

Zato bitka še zdaleč ni dobljena. Pokazalo pa se je, da je s pritiskom nekaj mogoče doseči. To vliva optimizem. Toda pritisk in povezovanje, nacionalno in čez meje, ostajata zapoved dneva. Podporo si je mogoče pridobivati tudi z dopovedovanjem, da Ttip ni nekakšna abstraktna grožnja demokraciji, suverenosti, socialnosti, ampak bi surovo sunil v vsakdanje življenje profesorjev, kmetov, uradnikov, prekarcev ... Hkrati ni nekaj čisto posebnega, specialnega, ampak del aktualne debate o tem, kako ne še bolj zaiti v slepo ulico.