Rešimo kite, mamuta in MK!

Maja Novak

3. 4. 2015  |  Mladina 14  |  Ihta

Pot v pekel je pogosto tlakovana z dobrimi nameni, pravijo.

Prepričana sem, da so Društvo slovenskih pisateljev v trenutku, ko je vladi poslalo poziv, naj zdaj, ko so Mladinsko knjigo malone že potopili cerkveni zvonovi, poskrbi za večinski lastniški delež države v tej založbi, vodili najboljši mogoči nameni. Roko dam v ogenj, da so s trditvijo, po kateri naj bi to zagotovilo »nadaljnje izdajanje in distribucijo kakovostne domače in prevodne knjige s področja leposlovja, humanistike, slovarjev, leksikonov, enciklopedij in otroške ter mladinske književnosti«, mislili resno in jo dali v javnost brez trohe cinizma. O pisateljih vse dobro. Celo kanček naivnosti jim odpustim. Navsezadnje so pisatelji po duši pesniki.

Bolj se čudim, da se je s podobno pobudo prvo oglasilo ministrstvo za kulturo, ki ga je DSP s svojo izjavo pravzaprav le podprlo; natančneje, da je ministrstvo s tako zamislijo prišlo na dan v času, ko Slovenija podjetij strateškega pomena ne le ne kupuje, temveč jih celo prodaja. Ali ministrstvo res upa, da bo pobuda uspela, ali pa se zgolj trudi, da bi si s spuščanjem javnosti všečnih zvokov okrepilo ugled ter priljubljenost? Ali ministrica zares tako slabo pozna trmasto miselnost in ozračje histerične razprodaje državnega premoženja, ki prevladujeta v vladi, katere (dokaj neopazen) del je? In mimogrede: ali meni, da so »slovarji, leksikoni in enciklopedije« res »temeljna« znanstvena literatura iz pisateljske ter ministrske izjave?

Popolnoma se strinjam, da je izdajanje knjig, kakršne so naštete v pobudah ministrstva in DSP, nujno; sprašujem pa se, ali mora za izid teh knjig res skrbeti le ena založba s tako rekoč monopolnim položajem na trgu; sprašujem se, ali mora biti taka založba res v državni lasti, kar bi njene zdajšnje privilegije v primerjavi z drugimi založniki samo še povečalo; in sprašujem se, ali je taka založba res lahko prav MK.

Na dveh stolih ni mogoče sedeti: ne moreš se obnašati kot (hard core) tržno podjetje in se hkrati krmiti pri državnih jaslih. Da je MK, kakršno poznam (in malce manj ljubim), tržni subjekt, sploh ni dvoma. V preteklosti se je, ker je pač tržni subjekt, včasih obnašala prav brezobzirno. Razvejena »mreža knjigarn«, ki »sega v sleherno manjše slovensko mesto« in na katero se sklicujeta izjavi DSP ter ministrstva, je, na primer, nastala tudi zato, ker je MK pogoltnila Cankarjevo založbo z njenimi knjigarnami vred. CZ zdaj tako rekoč obstaja samo na papirju, kljub temu pa za izdajo »svojih« knjig, ki so v resnici knjige MK, vsako leto dobi več kot 20 državnih subvencij; poleg tega jih MK več kot 20 prejme tudi v svojem imenu in na svoj račun ter tako poskrbi, da od predpisanih največ 30 subvencij na leto teh dejansko pobere več kot 50. Spretno.

Na dveh stolih ni mogoče sedeti: ne moreš se obnašati kot (hard core) tržno podjetje in se hkrati krmiti pri državnih jaslih.

V redu, saj to samo po sebi ni nič tako hudega. Tako pač vsepovsod po svetu ravnajo vsi subjekti tržnega gospodarstva. Najbrž ne kaže grajati niti navade MK, da knjige drugih slovenskih založb, ki so (v neznatnem številu) dostopne v razvejeni mreži njenih knjigarn, sprejema le v komisijsko prodajo (knjigarne drugih založb morajo njene knjige nepreklicno kupiti!), nato pa jih s hrbtom sramežljivo obrnjene proti kupcem skrije na police v kak temačen kot, (zgolj) svoje pa ponosno razstavlja pri vhodu v knjigarno in na pultih, ki so vidni celo iz letala. Nič hudega, pravim. Tako se obnašajo tržni subjekti. Ampak kot rečeno, na dveh stolih ni mogoče sedeti.

Najmanj, česar se kaže bati, je, da bi večinsko državno lastništvo MK postavilo druge založbe v še bolj neenakopraven položaj, pri subvencioniranju in pri distribuciji knjig. Navsezadnje »knjige s področja leposlovja, humanistike, slovarjev, leksikonov, enciklopedij in otroške ter mladinske književnosti« izdajajo tudi manjše založbe (med katerimi niso vse »izrazito majhne« ne »ozko specializirane«, kot sta malce pokroviteljsko zapisala DSP in ministrstvo!), pri tem pa marsikatero izmed del manjših založb ni nič manj »kakovostno« od tistih izpod okrilja MK; še več, zagotovo jih je veliko kakovostnejših od pogrošnih romančkov, vrtičkarskih priročnikov in kuharic, kakršne praviloma polnijo knjigarne MK v »manjših slovenskih mestih« – ker tako pač narekuje tržni zakon ponudbe in povpraševanja. (Pa še to: kdaj natanko je MK zadnjič izdala kak »slovar, leksikon ali enciklopedijo«? Kolikor vem, so oddelek, ki naj bi se posvečal tovrstni literaturi, pri tej založbi celo razpustili.) Trditev, da si MK zasluži posebno obravnavo zaradi prodajne mreže in ponudbe v svojih knjigarnah, se marsikateremu njihovemu obiskovalcu torej utegne zazdeti absurdna; povsem mogoče pa je tudi, da si pisatelji (ali splošneje rečeno, avtorji) s pobudo matičnega društva kopljejo grob, saj si prizadevajo za založbo, ki bo v poslovni praksi skrbela za vse, samo za opaženost »tujih« in pravice »svojih« avtorjev ne.

Ker iskreno verjamem v žlahtnost pisateljskih namenov, poskušam to izjavo brati le kot globoko občuteno skrb za dobro slovensko knjigo in kot poziv državi, naj bolje skrbi zanjo; a to bi bilo mogoče doseči drugače, ne z nakupom MK. Samo en primer: koliko let že govorimo o ničelni stopnji davka na dodano vrednost, ki naj bi veljala za knjigo? Zaradi ljubečega, a zadušljivega objema matere Evrope tega sicer ni mogoče uresničiti, mogoče pa bi bilo stopnjo DDV-ja bistveno zmanjšati. Ko bi bila knjiga manj obremenjena z davkom, bi njena cena nedvomno postala dostopnejša – kupci knjig pa so edini, ki bi lahko že v sedanjem trenutku zagotovo rešili MK in slovenske založbe nasploh. Seveda tako, da bi večkrat stopili v knjigarno.