Kendrick Lamar: To Pimp a Butterfly

Compton je ne ravno glamurozno mestece, priključek Los Angelesa s posebno tradicijo. Znan je po dvojem: po raperjih in po tolpah. Prav tu je nastal presek, zgodil se je gangsta rap. Rap, ki govori o uličnih šegah in navadah, ki je v vsakdanje besedišče žanra vpeljal mahanje s pištolami, streljanje policajev, razpečevanje drog. Vse se je začelo pred skoraj tridesetimi leti s skupino N.W.A.

In leta 2003 se je v tem mestu pojavil šestnajstletnik z izjemnim potencialom. Ni bil gangster, je pa zato za najstnika kazal neverjetno zrelost in klepal natančne, ubijalske rime. Bil je tehničar. Kendrick Lamar je počasi, a vztrajno lezel k prestolu. Ja, še preden je izdal čaščeni, prelomni album Good Kid, M.A.A.D. City, so ga leta 2011 Snoop Dogg, Dr. Dre in Game že okronali za »novega kralja zahodnoobalnega rapa«.

Album To Pimp a Butterfly je sedaj tisti težavni album po Kendrickovem suverenem pristanku v srednjetoku, ko se je z zaletišča spustil kot izjemen potencial in pristal s telemarkom – kakor pop ikona. Good Kid, M.A.A.D. City ga je pred tremi leti postavil na vrh, kot nespornega prvaka liricizma, kot mainstreamovskega zvezdnika rapa, ki dandanes tja sicer ne sodi.

Pritisk je bil ogromen in Lamarjev odgovor je eleganten. Naredil je plato, ki ni trendi, temveč kompleksna in glasbeniška. Jazzovsko novosoulerska. Je plata, ki je ne štekaš, in jo zato poslušaš desetkrat. In je potem še zmeraj ne štekaš. Zmedejo Lamarjeva besedila: grenka mešanica črnskega aktivizma in osebne tesnobe, boja, odgovornosti. Metaforično in kontradiktorno. Bolj slam poezija kot rap. Zmedejo podlage: zanje poskrbijo sijajni jazzovski glasbeniki, so nasičene, melodične, razvejene, progresivne. Bolj jazz kot rap. S posrečeno izbranimi gosti: Snoop, George Clinton, Flying Lotus.

To Pimp a Butterfly je plata, s katero nas Kendrick v bistvu nategne. Ker je povsem resna, ker se ukvarja s črno ameriško izkušnjo vse od suženjstva do raperjevega uspeha in ker je zvočno nasičena, zahtevna, glasbeni kritiki nimamo druge možnosti, kot da jo hvalimo. Kendrick je dozorel, postal je sofisticiran, še bolj kritičen, najbolj pa samokritičen.

A vse skupaj je še bolj premišljeno. To Pimp a Butterfly morda nategne kritike, vendar prepriča tudi občinstvo. Ob vsem glasbeniškem kompliciranju prevladuje masten gruv. Ob vsej Kendrickovi mračni abstrakciji prevladuje neverjetna tehnika in iz komada v komad z lahkoto spreminja barvo vokala in način rapanja. Rezultat je eksplicitno postfergusonovski album, ki je nedvoumno egocentričen in hkrati, pazi, en velik poklon Tupacu Shakurju, Kendrickovemu največjemu vzorniku. Album se konča z groteskno potezo: sfejkanim, zmontiranim intervjujem. Kendrick se pogovarja s Tupacom. O najglobljih temah.

Nenavadne poteze včasih obsojamo. Drugič, da ne bi bili videti neumni, jih raje hvalimo.