Alex Capus: Léon in Louise

Roman o drugih ljudeh.

Léon je tip junaka, ki ga sodobnost ne pozna. Kaj počne gimnazijec ob koncu prve svetovne vojne? Jasno, šprica šolo in jo potem kot upornik proti očetu, profesorju latinščine, tudi zapusti. Toda zapisan je svojemu prostemu času, v katerem pohajkuje z vrstniki ob Rokavskem prelivu, ki mu prinaša smisel. Bogastvo je to, kar mu morje naplavi, najsi bo deska, svetilka ali rešilni pas in na koncu razbitina jadrnice, ki jo skupaj s tovariši popravijo in se na njej podajajo na vsakodnevna jadranja, o katerih se nikomur od domačih niti ne sanja. Skratka, užitke, veselja in pustolovščine si izmislijo sami.

A ta zastavek ni le efemerni mladostniški trenutek, zakaj Léon mu sledi še nadaljnjih 70 let. Skozi veliko ljubezen z Louise, ki mu jo odnese nemška ofenziva, spet skozi družinsko življenje, trop otrok, trideseta leta, službo laboranta, okupacijo in kajpak prek ponovnih snidenj z Louise. Ni klasični heroj, ki bi lomil okove reda, temveč nekdo, ki čaka. A ne kot vdani konformist, saj vseskozi ostaja odprt, v vsaki situaciji potegne potezo, ki resda ni revolucionarna, ampak nepredvidljivo njegova. Karkoli se zgodi, je dejavni akter lastne usode. Seveda mu eno življenje ne zadostuje, vzame si nebolečo pravico, da drugi nikoli ne vedo, kaj vse počne. Najsi bo mehka rezistenca, s katero kot policijski uradnik spravlja ob pamet nacističnega poveljnika, širokosrčnost do enigmatičnega berača, nadrealistično črnoborzijanstvo ali pa izmenjavanje pisem z ljubljeno v Senegalu. Celo, ko leži na parah, osupne vse potomce.

Čeravno je delo podnaslovljeno z motivom večne ljubezni, je tudi ta zunaj vseh literarnih klišejev.

Roman o človeku, ki si je izmislil svoje življenje.