Sonja Prosenc: Jasen in odločen ne zgodbaštvu!

Ob jesenski slovenski premieri je njen celovečerni prvenec Drevo zbudil nemalo pozornosti. Te dni je film končno začel pohod po slovenskih kinematografih v redni distribuciji. Drevo je bil v celoti Sonjin, kot pravijo Angleži, labour of love: ne samo zato, ker je bila poleg režiserke tudi koscenaristka in koproducentka, temveč ker ga je ustvarila skupaj s svojim dolgoletnim partnerjem Mitjo Ličnom, ki je bil direktor fotografije, koscenarist in asistent produkcije.

»Si predstavljaš, kako nekdo nasloni nalivno pero na bel list papirja in se iz konice počasi začne širiti madež? Zame so nepopisno dragoceni filmi, v katerih se na ta način razširi čas. Če režiser ve, kaj dela, se ti lahko nekje na sredi čas razširi kot pokrajina, in tam notri lahko najdeš neverjetne reči.«

Idejo sta spočela med pripravami na neki drug fotografsko-dokumentarni projekt na temo krvnega maščevanja. Pri tem se jima je odprl tunel v svet zgodb, katerih krutost se lahko primerja samo še z njihovo absurdnostjo. Med raziskovanjem ju je presunil podatek, da naj bi se v nekem trenutku v Albaniji po svojih domovih skrivalo več kot tisoč ljudi. (Gledalci filma Drevo dobro vemo, da si vsaj načeloma pred krvnim maščevanjem varen edino doma.) Tako se je rodil osnovni motiv filma. In ko dom, torej naše zadnje zatočišče, postane ječa, se lahko zgodi marsikaj. »A glede na reakcije, ki jih film zbuja pri občinstvu po vsej Evropi,« se namuzne Sonja, »rada posumim, da sva morda celo nehote zadela nekam zelo globoko. Na najbolj osnovnem nivoju je to film o ujetništvu, in iz odzivov nama je kmalu postalo jasno, kako zelo veliko ljudi se danes čuti ujete: bodisi v svoji trenutni ekonomski situaciji bodisi v širšem sistemu, nemara med štirimi stenami lastne družine«.

Ključen trenutek pri pisanju scenarija je bil, ko sta z Mitjo pometala ven cel kup reči, ker sta se zavedela, da postaja film preveč anglosaški. Tako sta se znebila marsikaterega twista, dialoga in skoraj celotne upodobitve albanske družine, ki krvno maščevanje sproži. »To so vse klasični dominantni prijemi, to je čisto zgodbaštvo – naju pa so zanimale druge reči. Ker je Drevo za marsikoga tako dolgočasen, neprivlačen naslov, sva vmes tudi razmišljala, da bi film preimenovala – pozabila sem, kakšno alternativo sva imela, nekaj v zvezi s sinovi je bilo … Ampak to bi bili spet prijemi klasičnega zgodbaštva: zgodb je danes itak nešteto in jih lahko poveš na nešteto načinov, naju pa je veliko bolj zanimala upodobitev nekega stanja. Za to pa je Drevo naravnost idealen naslov, kajne?«

Očitno sta se odločila pravilno, saj so sledile tri vesne, zmagovit zdrk po vrtiljaku mednarodnih festivalov in superlativi v par sila vplivnih tujih revijah, med drugim v The Hollywood Reporterju. Tam so ocenili: »Drevo je intrigantno delo, obetaven prvenec /…/, ki označuje prihod izredno nadarjene mlade režiserke.«

Naš Marcel je pred meseci zapisal, da je Drevo, kot bi Torinski konj srečal Vas ob gozdu. Zgoraj podpisani mora ob tem spoštljivo muksniti, da M. Nighta Shyamalana na zaslonu sicer ni uzrl, je pa zato toliko bolj primerna primera z madžarskim posebnežem Bélo Tarrom, katerega bridke filmske meditacije so zelo blizu Sonjinemu ustvarjalnemu credu. »O!« se spomni, medtem ko si spet popravi neukrotljiv koder s čela: »Ko sva z Mitjo videla trailer za Torinskega konja – skozi cel trailer v prizoru brli ena petrolejka, in to je to! – sva si rekla: ‘Uf, to pa preprosto MORAVA videti!’« Cel trailer gori petrolejka? Je gledalec potem na koncu deležen kakršnekoli nadgradnje, pa če je še tako subtilna? »Ne.« Se vsaj kdaj zamenja kader? »Ne! Pa saj ravno to je to! Gre za presunljivo poseben film. Spomnim se, da nas je v Kinodvoru takrat sedelo morda šest, in na koncu sva, mislim da, ostala samo midva. Trpela sva kot živali, tega elementa nikakor ne gre zanikati, a na koncu nama je nekaj ostalo! In to za vse življenje!«

Aha, kaj pa? Ob tem vprašanju si spet malce negotovo seže v lase: »Hmmm, kako to dovolj dobro povedati, da ne bom izpadla čudna ...« Po nekaj malega prigovarjanja si vseeno dovoli tvegati: »Veš, sem nekako obsedena s časom, morda bolje rečeno, s preseganjem časa. Hmmm … A si predstavljaš, kako nekdo nasloni nalivno pero na bel list papirja in se iz konice počasi začne širiti madež?« Ja? »No, zame so nepopisno dragoceni filmi, v katerih se na ta način razširi čas. Če režiser ve, kaj dela, se ti lahko nekje na sredi čas razširi kot pokrajina in tam notri lahko najdeš neverjetne reči. Morda nama lahko tu koristi citat predavatelja scenaristike v Luksemburgu, ki nam je dejal: ‘Lahko govorite o abstraktnih rečeh, samo ne na abstrakten način. Ker pri tem kaj hitro zapadete v intelektualiziranje. Takoj, ko začnete intelektualizirati, pa uničite doživetje.’«

To me je glede na moje žlahtno transformativne izkušnje z meditacijo nemalo zintrigiralo. Bi znala povedati kaj več o tem notranjem bogastvu, ki ga odkriva skozi filme, med ogledom katerih trpi kot žival? »To je zelo težko ubesediti,« prizna po daljšem premisleku. »Morda bi šlo Mitji boljše od mene – čeprav bi ti najbrž rekel, da ti bo namesto besed raje posnel fotko.« No, ker ga že imava na voljo, zakaj ga ne bi pocukala za rokav? Ko se nama za mizo v Kinoteki pridruži Mitja – prijeten, blag in zelo fit fant v sivi bundi –, kaj hitro pritrdi Sonjini oceni. »Ja, ha ha, jaz bi ti na to vprašanje o odklenjenem notranjem bogastvu res mnogo raje in lažje odgovoril s kako podobo.« In kaj bi bilo na njej? »Hmmm, neka pokrajina – niti ni nujno tako bistveno, kakšna … Mnogo pomembnejše je, kako bi bila posneta. In povsem gotov sem še glede ene stvari: na tej sliki ne bi bilo ljudi.«

»Mitji je zadnjič nekdo povedal, da je po ogledu najinega filma njegova mama prišla domov in prižgala televizijo, a je preprosto ni mogla gledati, ker se ji je – še vedno je bila pod vtisom filma – zdela preprosto preveč brezvezna. No, vidiš, temu jaz pravim uspeh!«

Kaj pričakuje Sonja od pohoda svojega celovečernega prvenca po slovenskih kinematografih? »Ee, gotovo da ne ne vem kakega buma. To pač ni film za široke množice, ampak je mnogo bolj doma na festivalih, kjer so dvorane polne in tihe … Torej tihe med predvajanjem, a zato toliko bolj glasne po odjavni špici, ko vse kar vrvi od opazk in vprašanj.« Kaj bi bil zanjo v tem trenutku uspeh in kaj neuspeh? »Čisto osebno? Zame bi bil uspeh, če bi film v sklopu redne distribucije našel stik z vsaj par gledalci, v katerih bi res kaj premaknil. Neuspeh bi bil karkoli manj kot to. Mitji je zadnjič nekdo povedal, da je po ogledu najinega filma njegova mama prišla domov in prižgala televizijo, a je preprosto ni mogla gledati, ker se ji je – še vedno je bila pod vtisom filma – zdela preprosto preveč brezvezna. No, vidiš, temu jaz pravim uspeh!«

Nekje je zasledila podatek, da šteje povprečen debitantski režiser ob splavljenju prvenca 37 pomladi, natanko toliko kot ona. Z uspešno predstavitvijo v tihih evropskih dvoranah si je odprla marsikatera vrata, je pa res, da je obenem naletela na neke čisto druge težave. Prvi konkretnejši feedback, ki ga je dobila ustvarjalna ekipa filma Drevo, je prišel od selektorjev iz Cannesa (sekcija Teden kritike), kamor je bil film rutinsko poslan. Na koncu je bil sicer zavrnjen, a so ocenjevalci na Slovenski filmski center prvič v zgodovini poslali negeneričen odgovor. In kaj je pisalo v njem? »Najprej so povedali, da jim je film všeč, in tudi našteli konkretne razloge. A na koncu so se morali vseeno odločiti, da ga bodo zavrnili, ker se jim je zdel preprosto ‘preveč fragilen’. Naša ekipa je bila seveda zelo vesela odziva, smo pa bili tudi malo zbegani. Dejansko se nam ni zdelo, da bi posneli blazno krhek film. No, naključje je hotelo, da smo se lahko ne dolgo zatem na festivalu v Karlovih Varih udeležili delavnice o fragilnih filmih. In izvedeli, da fragilno pomeni ‘art film + majhna država + neznani igralci + neznani režiser + neznani producent’. Če imaš od teh komponent vsaj eno dovolj močno, še raje pa seveda dve, potem lahko ta ena do dve komponenti vlečeta cel voz. Tako da je naša največja skrb glede drugega filma, kako ga narediti čim manj fragilnega.« Kako se boste tega lotili? »Tako, da bomo skušali zagotoviti občutno večji budget za igralce. To se nam zdi v tem trenutku edina realna možnost.«

Kakorkoli, Sonjin pregovorno težki drugi film gotovo bo nastal. In o čem bo govoril? »Govoril bo o punci, ki … Ne, v bistvu bo govoril o družbi, ki glorificira ekstrovertiranost. Kjer je treba drugačnost čedalje bolj skrivati, če hočeš biti še sprejemljiv. In moja punca se temu na koncu seveda upre. Kako? No,vsega pa vendar tudi ne smem izdati, ha ha.« Vse, na kar se lahko vnaprej zanesemo, je torej nova izzivalna klofuta vseprisotni tiraniji zgodbaštva? »Paaa … Glej, takole bova rekla: če preveč razvajamo gledalca, potem lahko pride do resnih posledic. Glede na dominantne vzorce se nam vsem krajša pozornostni razpon – a če se procesa zavedaš, lahko tudi marsikaj postoriš. Vsaj sam pri sebi. To sicer zahteva napor, treba je vložiti nemalo energije … Se pa vsaj po mojem zelo splača. Zakaj? Ker drugače lahko na večino umetnosti preprosto pozabimo. Umetnost je pač nekaj, v kar je treba ogromno vložiti, če ji hočeš dati priložnost, da te spremeni.«

Film:
Drevo
Režija: Sonja Prosenc
Projekcije: 10. in 12. aprila 2015 v Kinu Velenje in 14. aprila 2015 v Kulturnem centru Delavski dom v Zagorju