Christian Gailly: Večer v klubu

+ + + +

… in ves ta jazz!

Simon se čisto enostavno zatakne, kdo se pa še ni. Gre popravljat ogrevalni sistem v nekaj sto kilometrov oddaljeno mesto ob morju in potem ga lokalni odgovorni pred odhodom iz hvaležnosti pelje v lokal in se ga malo nalokata, ravno toliko, da Simon po desetih letih spet sede za klavir in zadeve uidejo in ni nikoli več, kot je bilo.

Kot pri vsaki odvisnosti tudi igranje jazza po dolgi abstinenci takoj vzburka zaspali center in se zadrsa v čase, ko je bil najbolj zasvojen; pije, se zaljubi, pade v morje, no, zdrsne v lužo ob oseki, si zaželi, da bi žena preprosto izginila in mu pustila ponovno zadihati, in res, žena se skoraj čudežno izloči in mu pusti ponovno zadihati. Nepretenciozna in skoraj samoumevno tekoča ljubezenska štorija, pa tudi nov življenjski slog, ki je stari, samo izmodren in manj radikalen, se lahko vrne; na mestu tlačenja in zanikanja vznikne nova svoboda, očiščenje in pomlajenje. Do naslednje morebitne krize, ene takšnih, iz kakršnih ga je žena enkrat že rešila, na robu samomora.

Vendar Gaillyjeva zgodbarska metoda ne gradi na pripovednih obratih ali drznih lupingih, nasprotno: njegov pripovedovalec, družinski prijatelj in zaupnik še nekaterih v zgodbo zavozlanih, nam ves čas govori, kaj se ima zgoditi, in nas pomirja, da ima zadeva hepiend, vsaj relativen, kljub vsemu, kakorkoli, nam pove čisto takoj in potem še in še enkrat. Maček, ki na koncu zbegne iz avta in se priklati h gospodarici, tudi ne preobrne dotakratnega. Bolj je štos v načinu pripovedovanja; v iskanju teme, to sta seveda Simon in njegov dan od doma, dan, ki da ti vse in vse ti vzame, tega nikdar ne veš. Štos je v popisih in načinu, kako Simona zasrbijo prsti ob pogledu na klavir, in z dvema vodkama v, no, kjerkoli. In v komponiranju besedila, v vračanju in poglabljanju že spisanega, v lahkotnih samouvrtanih pasusih, kjer drobni dogodki zapeljejo pripovedno linijo v žepke in meandre, ki so na videz samozadostni, vendar so tudi prostorčki pripovedne svobode. Se nam zdi, glasbeno netalentiranim, da je nekaj jazzovske svobode preneseno v samo pisanje in da to občutimo kot lahkotnost, ki pa ni ploskovita, saj se Gailly obenem uvrtava in poglablja izhodiščno temo.

To je proza o pogubni pesmi siren, ki, skrite v glasbilih, zapeljejo pianista in druge, je proza o možnosti pomladitve in očiščenja po desetletju pridnosti in stagniranja, ki govori o subverzivni in spreobrnjenjski vlogi glasbe kot nosilke svobode, in nekaj te svobode prenese v literarni stil in s tega morebiti na bralca.