Božidar Jezernik: Mesto brez spomina

+ + + + +

Študija o javnih spomenikih v Ljubljani.

Torej – v bronu ali marmorju ohranjen spomin na sv. Marijo, Radetzkega, Grüna, Vodnika, Valvazorja, Franca Jožefa, Prešerna, Trubarja, Miklošiča, Petra I., Napoleona, Aleksandra … Avtor je ob vsakem preiskal še duh časa: pobudnike postavitve, potem sledil desetletju in več, kolikor je trajalo zbiranje prispevkov, idejam, ki so projekt podpirale, nato predstavil časopisno poročanje ob odkritju ter seveda polemike, oskrunitve in pri nekaterih še finalno odstranitev.

Čeravno se na prvi pogled dozdeva, da so spomeniki izraz enotnosti, pa biografije osrednjih spomenikov kažejo prav nasprotno. Kdo bi imel kaj proti sv. Mariji, Trubarju, priljubljenemu grofu Radetzkemu … ? A vsak spomenik je zrasel kot zmaga nad idejnim nasprotnikom: Marijin proti protestantom, Vodnikov proti katolicizmu, Prešernov z dodanimi muzinimi joškicami proti konservativizmu, cesar Franc Jožef in pesnik Anastazij Grün sta padla kot pomnika velikonemštva pozimi 1918, skupaj z njima maršal Radetzky, ki je že v bron ulit prešel pot od narodnega junaka do rablja, drugače Napoleon, ki je vstal kot obračun s Habsburžani, kralja Petra in Aleksandra je detronirala italijanska okupacija, veliko kasneje je Tita odplaknila demokracija. Katerikoli že motivi so vodili avtorja, da je knjigo ustavil z začetkom druge vojne, bralec močno pogreša poglavja o postavljanju in rušenju spomenikov tudi v dobi komunizma in njegovega konca.

A knjiga presega usode spomenikov, prinaša pozabljeno kulturno zgodovino, denimo dobo, ko so kot največjega slovenskega pesnika slavili še Vodnika in prirejali Vodnikovanja, in pa politično zgodovino, ko je npr. med volilno kampanjo 1911 J. E. Krek (SLS) v svojem govoru zahteval odstranitev cesarjevega spomenika, ki pomeni žaljenje njihovega veličanstva (postaviti ga je dal liberalec Hribar), ker je bolj podoben postreščku kot pa cesarju.

Vsekakor minuciozno delo.