Dr. Katarina Bergant

»Ali je novinar storil kaznivo dejanje, je treba ugotavljati z mislijo na svobodo tiska«

Okrožna državna tožilka dr. Katarina Bergant je nedavno uspešno zagovarjala doktorsko disertacijo »Kazenskopravni vidiki delovanja preiskovalnih novinarjev«. Ne glede na to, da je zaposlena na tožilstvu, ki v zadnjem času preganja več novinarjev, meni, da je s kazenskim pregonom teh treba ravnati zelo premišljeno, saj je svoboda izražanja bistvena za obstoj svobodne družbe.

Vzemimo izmišljenega novinarja, ki pridobi tajen podatek, ki razkriva nekatere nepravilnosti v ravnanju države, in ga objavi. Mora po vašem v zapor ali ne?

Svoboda izražanja je gotovo ena najpomembnejših človekovih pravic. Nekateri jo celo razlagajo kot temeljni pogoj vsake druge pravice. Ampak tako kot vsaka pravica na tem svetu tudi ta ni in ne more biti povsem neomejena. Novinarstvo, ki deluje v varstvu te pravice, pa v nekaterih primerih pri izvajanju svoje službe dejansko lahko prestopi meje kazenskega prava. Kje so te meje in kako naj se ravna, je zelo zahtevno vprašanje, saj gre za preplet medijskega, ustavnega in kazenskega prava. Najprej moramo vedeti, o kakšnem novinarstvu govorimo. To moram posebej poudariti. Pravo preiskovalno novinarstvo uživa precej večje ustavno varstvo kot druge oblike novinarstva, s čimer mislim predvsem na rumeno novinarstvo. To sicer na neki način uporablja iste metode dela, vendar s povsem drugim končnim ciljem.

Kako potegniti mejo? Ko se začne kazenski postopek, so vsi takoj preiskovalni novinarji, ki ravnajo v javnem interesu …

Preiskovalno novinarstvo je tisto, ki razkriva nepravilnosti v družbi, za katere tisti, ki jih novinar preiskuje, želijo, da ostanejo prikrite, so pa v velikem javnem interesu. Žal mi je, da besedno zvezo javni interes novinarji prepogosto zlorabljajo kot argument za prestop kazenskopravnih, ustavnih ali drugih družbenih meja, ki jih morajo spoštovati tudi novinarji. Če pogledamo, v čem je pomen preiskovalnega novinarstva v družbi, je odgovor jasen. To je novinarstvo, ki s svojimi razkritji ne le opozori na nepravilnosti, ampak tudi prispeva k javni razpravi o posameznem vprašanju. Vendar je treba upoštevati še to, da pravo preiskovalno novinarstvo temelji na dobro izdelani mreži virov. Ko novinar vzpostavi tako mrežo, se nam s stališča kazenskega prava odpre kup vprašanj. Tisto, kar po svoje utemeljuje preiskovalno novinarstvo, torej mreža virov, je z vidika kazenskega prava lahko sporno. Še posebej, ker novinarji to mrežo virov po navadi zgradijo iz ljudi, ki imajo dostop do informacij, označenih s stopnjami interno, zaupno, tajno in strogo tajno.

In če novinar potem objavi informacije oziroma tajne dokumente?

Prvi pogoj, da bi lahko šlo za kaznivo dejanje, je oznaka dokumenta s tajno ali strogo tajno. Ravno zaradi pomena preiskovalnega novinarstva za delovanje družbe morajo organi odkrivanja, pregona in v nadaljevanju sodišče ovrednotiti zakonske znake kaznivega dejanja, preden se odločijo za pregon novinarja. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode izražanja seveda. Del te pravice je tudi svoboda tiska. In svobodo tiska je treba razumeti kot institucionalno varstvo novinarstva kot takega. Zaradi tega je treba z mislijo na svobodo tiska ugotavljati, ali je novinar z objavo izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Njegovo ravnanje je treba vedno ločiti na dve fazi. Prva faza je pridobivanje informacij in druga je objava teh informacij.

Če zakonodaje ne bomo razlagali v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja in bomo nekritično inkriminirali objavo informacij, bomo inkriminirali novinarski poklic.

S pridobivanjem informacij se ne sme kršiti zakonodaja, z objavo pa se sploh ne more?

Glede pridobivanja informacij novinarjem ni podeljena nikakršna imuniteta v smislu kazenskega prava in tudi pravica do svobode izražanja ne more biti izgovor. Objava pa je nekaj povsem drugega. In če zakonodaje ne bomo razlagali v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja oziroma svobode tiska, na zakonodajni in na ravni uporabnikov zakonodaje, in bomo nekritično inkriminirali objavo informacij, bomo inkriminirali novinarski poklic. S tem bomo navsezadnje popolnoma onemogočili preiskovalno novinarstvo.

Veljavni kazenski zakonik inkriminira novinarstvo?

Ne. Določba, ki inkriminira objavo tajnih podatkov, je splošna in velja za vse. Je pa res, da je pričakovati, da jo bodo zaradi narave dela najpogosteje kršili novinarji. So pa že pripravljene spremembe kazenskega zakonika, ki pod določenimi pogoji predvidevajo izključitev kaznivosti ravnanja novinarjev pri objavi tajnih podatkov. S tem je naš zakonodajalec pokazal, da se zaveda pomena svobode izražanja in svobode tiska, in je varstvo svobode izražanja v večjem obsegu vključil v kazenski zakonik. Praksa pa bo pokazala, kaj bo takšna sprememba pomenila za sam kazenski pregon novinarjev. Posebni test prevlade javnega interesa, ki bi lahko izključil kaznivost, bo predvsem v domeni sodišča.

Ob predstavitvi novele je minister Klemenčič dejal, da se bo Slovenija z njo na tem področju izenačila z najnaprednejšimi evropskimi državami.

Na novo predlagana ureditev je primerljiva z nekaterimi evropskimi ureditvami, ne pa z vsemi. Nekatere države objave tajnih podatkov sploh ne inkriminirajo. Zanimivo pa je, da se s to ureditvijo v bistvu vračamo v stari kazenski zakonik, ki je že poznal izključitev kaznivosti storilca pri objavi tajnih podatkov.

Kdo bo v prihodnje moral razmisliti, ali preganjati takega novinarja ali ne?

Kot doslej bo tudi po novem tožilec tisti, ki prvi ovrednoti novinarjevo ravnanje. Ima pa vedno manj manevrskega prostora kot sodišče. Tožilec se zaradi legalitetnega načela ne more prosto odločati, ali bo zoper nekoga začel kazenski postopek ali ne. Pri podanem utemeljenem sumu, da je novinar ravnal nezakonito, mora začeti kazenski pregon. Vendar tudi tožilec lahko, upoštevaje ustavo in razsodbe evropskega sodišča za človekove pravice, že danes odloči, da novinar zaradi objave v javnem interesu ni izpolnil zakonskega znaka neupravičene uporabe oziroma objave tajnega podatka.

Po novem bodo tožilci imeli še lažje delo. Povsem jasno je, da se zakonodaja spreminja v izogib postopkom zoper novinarje, kot smo jim priča danes.

Da, po predlogu bi javni interes izključil kaznivost novinarjevega ravnanja, torej novinar, čeprav bi storil kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti, ne bi bil obsojen oziroma kaznovan. Bi pa poudarila še nekaj. Če se novinar preganja zaradi objave tajnega podatka, bi se za to kaznivo dejanje moral preganjati tudi odgovorni urednik. Preiskovalno novinarstvo je praviloma timsko delo, objava odkritih velikih nepravilnosti pa ni mogoča, ne da bi urednik zgodbo poznal in objavo odobril. Še več, velike zgodbe so praviloma vedno stvar uredniške politike, ki jo usmerja odgovorni urednik. Zato tudi zakon o medijih in novinarska področna zakonodaja poleg novinarja pravico, da ohrani zaupnost glede identitete vira, prav tako podeljujeta uredniku. Zato pri drugih, tipično »medijskih« kaznivih dejanjih kazenski zakonik določa hkratno kazensko odgovornost novinarja in urednika. Zaradi tega tudi novinar v kazenskem postopku ne more biti sam. Če že preganjamo, moramo preganjati oba, novinarja in urednika.

Žal mi je, da besedno zvezo javni interes novinarji prepogosto zlorabljajo kot argument za prestop kazenskopravnih, ustavnih ali drugih družbenih meja.

Kot je, nasprotno, narobe, če država preganja oba – tistega, ki je tajni podatek izdal, in novinarja, ki ga je objavil?

Kadar država novinarja preganja zaradi objave tajnega podatka, je takšen tajni podatek novinar pridobil od storilca, recimo temu, temeljnega kaznivega dejanja oziroma od osebe, ki bi tajnost podatka morala varovati. Ko se novinar v tem primeru znajde v kazenskem postopku, se to zgodi zato, ker uveljavlja svojo pravico do nerazkritja vira, in to je lahko s stališča zaščite novinarja sporno. Moje osebno mnenje je, da je namen inkriminacije 260. člena kazenskega zakonika, da država kaznuje tistega, ki ima dostop do zaupne informacije in jo posreduje naprej nepooblaščenim osebam. Žal interni nadzori pogosto ne odkrijejo, kdo je to storil, in potem ostane pri pregonu tistega, ki je informacijo v javnem interesu pridobil, jo ovrednotil, povezal v kontekst in jo objavil, torej novinarja. Vredno bi bilo razmisleka, ali je to pravi način.

Pod katerimi pogoji pa so podatki, ki jih zbere novinar, uporabni kot dokazi v kazenskem postopku?

V javnosti se pogosto ustvarja vtis, da so novinarji pri preiskovanju uspešnejši in učinkovitejši kot uradni organi pregona. To sicer drži, a drži na račun posegov v človekove pravice, ki si jih policija in tožilstvo ne smeta privoščiti. To se recimo lepo vidi na primeru novinarjev Sunday Timesa, ki so se odločili, da bodo preizkusili klenost evropskih poslancev in delovali pod krinko, ponujali podkupnine … S stališča kazenskega pravnika se mi takoj postavi vprašanje, na podlagi česa so začeli preiskovanje, ker da bi to storili organi pregona, bi morali imeti utemeljene razloge za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, in sledila bi obrazložena odredba tožilca, na podlagi katere takšno navidezno dajanje podkupnine ne bi bilo protipravno. V vsakem drugem primeru je ponujanje podkupnine spodbujanje kriminalne dejavnosti. Novinar je s tem tudi sam storilec kaznivega dejanja, saj ponuja podkupnino.

A nekdanji evropski poslanec Zoran Thaler je bil potem obsojen.

Podlaga za obsodbo je bilo priznanje, ker pa primera ne poznam, ne morem presojati, na podlagi katerih dokazov je omenjeni poslanec priznal.