Andreja Peklar, ilustratorka

Ferdo je velik ptič. Kaj velik, ogromen. Vseeno se je z ljudmi odlično ujel. Otrokom je pomagal pri igri, odraslim pri delu. Nekoč pa je bil žejen. Takooo zelo, da je, ko je s svojim ogromnim kljunom iz jezera srknil požirek, dva, tri, to kar presahnilo.

Seveda je suša povzročila precej jeze. Ferdu je bilo hudo, a šele ko mu je mala ptičja kolegica prišepnila, da napako lahko popravi, je zaprhutal s krili in odletel do največjega temnega oblaka. Ta je z obilnimi padavinami jezero spet napolnil z vodo, sledili sta hvaležnost in radost in vsi skupaj so spet zaživeli v sožitju.

Približno takole gre njena nova zgodba Ferdo, veliki ptič, prva, katere pripovedovanja se je lotila popolnoma brez besed, samo s sliko. To je bil zanjo velik izziv, saj se je morala dramaturgije lotiti še bolj premišljeno kot sicer. V izziv pa bo tudi bralcem, saj si bo zgodbo vsak lahko raztolmačil malce po svoje.

Doslej so imeli to priložnost le redki. Pravzaprav le obiskovalci največjega sejma otroških knjig na svetu, bolonjskega knjižnega sejma, kjer so zgodbo o Ferdu pred dvema tednoma razstavili v posebnem paviljonu, rezerviranem za osem finalistov mednarodnega natečaja Silent Book Contest. Ta je namenjen najbolj izstopajočim (še neizdanim) knjižnim projektom z vsega sveta, ki zgodbe pripovedujejo izključno s sliko.

Seveda ji je srce kar zaigralo, ko je izvedela za to. Pa še v žiriji je sedel eden njenih najljubših ilustratorjev Javier Zabala. Vendar pa to ni njen edini uspeh v zadnjem času. Lani je z nekim drugim projektom dobila nagrado na knjižnem sejmu v Združenih arabskih emiratih. Kmalu zatem pa je s tretjim projektom, z ilustracijami za še nedokončano knjigo Luna in jaz, prejela še nagrado na mednarodni razstavi slikanic v Južni Koreji. To je pripravil Nami Island, znan tudi kot uradni sponzor najprestižnejše nagrade za avtorje otroških knjig, Andersenove nagrade.

Medijska vseprisotnost je nikdar ni zanimala, zato ne preseneča, da teh dosežkov ni obešala na veliki zvon. Čisto premalo pa vemo tudi o njenem razvejanem ilustratorskem opusu, ki ta hip obsega že prek petdeset knjižnih objav. Gre za slikanice, poljudne knjige, učbenike. Najraje pa ima poetične zgodbe. Takšne večplastne, namenjene obojim, otrokom in odraslim.

Eno takšnih del je Fant z rdečo kapico, ki mu je leta 2006 pripadel naziv najizvirnejše slovenske slikanice. Takrat je z ilustracijami opremila kar dve od petih nominiranih knjig, poleg zmagovalne še Mojco Pokrajculjo, a zgodba o jelenu, ki ga preganjajo lovci, in mladeniču, ki poskrbi za premirje, je bilo vendarle njeno najcelovitejše avtorsko delo dotlej. Ilustrirala ga je, oblikovala in tudi napisala. Žirija tako ni pohvalila le njene »suverene« in »sodobne« ilustracije, temveč tudi »izčiščeno starodavno modrost, aktualno za sodobni čas«, ki jo je vtkala v zgodbo.

Fanta z rdečo kapico so zakrivile situle – več kot dve tisočletji stare kovinske posode, ki so jih arheologi našli na vzhodu države. Prizori iz takratnega vsakdanjika, vdolbeni vanje, ji niso in niso dali miru, in nazadnje jih je povezala v zgodbo. Podobno jo je k Varuhu, njenemu naslednjemu celovitemu knjižnemu delu, spodbudil kip Justicije na koprski Pretorski palači. Naklonjenost kulturnemu izročilu ni naključna. Preden se je vpisala na študij slikarstva, je poleg filozofije študirala umetnostno zgodovino.

Ja, njena pot do poklica ilustratorke je bila malce ovinkasta, a vztrajna risarka je bila že od malega. V osnovni šoli je bila med borci za ustanovitev likovnega krožka, ki je pozneje prerasel v mladinsko društvo, kamniška občina pa mu je na podstrešju Galerije Miha Maleš priskrbela celo pravi atelje. Njena lanska razstava v tej galeriji je bila tako posebno doživetje. Toliko bolj, ker se je predstavila z ilustracijami iz knjige Zlati hrib, v kateri so zbrane povedke iz kamniškega konca, še zlasti iz Tunjic.

Že vsa leta je prekarka. Vse odkar je njene risbe po naključju uzrla učiteljica, ki je poučevala hčerko njenega moža. Ta učiteljica je bila pisateljica Majda Koren, in prav ta ji je prva odprla vrata do Cicibana in knjižnih objav ... A podobno kot drugi kolegi tudi sama opaža, da so se razmere zadnja leta drastično zaostrile. Naročil je manj, potem pa je tu še konstanten pritisk, ki onemogoča popolnoma svobodno ustvarjanje in življenje. Zato se je začela sama prijavljati na razstave na tujem. In si iskati agenta in tipati po tujih založnikih.

Morda ji bo pri tem v pomoč tudi natečaj Silent Book Contest. Sploh, če v začetku maja, ko bodo razglasili zmagovalca, pomete še z zadnjimi sedmimi konkurenti. In ji med drugim pripade izid knjige pri italijanski založbi Carthusia Edizioni.

A kot ob tem pripominja sama, ni kakšna plenilka nagrad. Nikdar ji ni bilo mar zanje, čeprav jih je vesela. V tem primeru ji je že uvrstitev med finaliste v veliko čast. Že »zgolj« to ji daje krila.