Imperij robotov

Kolaboracija.

Guniji srečajo Vesoljčka, ki sreča Enderjevo igro, ki sreča Transformerje, ki srečajo Super 8, ko roboti – androidi iz oddaljene galaksije – okupirajo Britanijo, ljudem pa zabičajo, naj ostanejo noter, v svojih stanovanjih in hišah, kar pomeni, da živijo v non-stop policijski uri.

Tega, ki ne uboga, spremenijo v sončni prah. Toda ljudje v glavnem kolaborirajo. Ali bolje rečeno: novemu režimu – strogemu, enoumnemu, enopartijskemu, totalitarnemu – se prilagodijo. Zato se tudi Imperij robotov, otroški sci-fi, ki za specialne efekte ni imel ravno veliko denarja, dogaja pretežno v interierih, dokler štirje otroci, ki jih vodi Callan McAuliffe, ne ugotovijo, da je čas, da se prelevijo v osvobodilno fronto. Kontrazgodovinski romani, vse tja od Deightonovega SS/GB do Harrisovega Velikega rajha 1964, že desetletja preigravajo vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi nacisti med II. svetovno vojno okupirali Britanijo, vsi pa se nekako strinjajo, da bi Britanci z novim – nacističnim, totalitarnim – režimom mirno kolaborirali. Prilagodili bi se. Kot vsi ostali. Britanci so se namreč vedno ponašali s tem, da so se med vojno obnašali junaško in da – za razliko od Nizozemcev, Belgijcev, Slovencev ipd. – s Hitlerjem niso nikoli kolaborirali. Hitler jih ni pač nikoli okupiral, toda vprašanje, ali bi kolaborirali, če bi jih okupiral, ni le kontrazgodovinska špekulacija: nacisti so namreč okupirali Kanalske otoke, na katerih so živeli Britanci. In Madeleine Bunting v monografiji Vzorna okupacija (The Model Occupation, 1995) podrobno popisuje, kako navdušeno so kanalski Britanci kolaborirali: niso se upirali, ničesar niso imeli proti deportacijam Judov, ženske so se žgale z nemškimi vojaki in tako dalje. Fašizem je nekaj, kar se lahko zgodi povsod. Prevedljiv je v vse jezike, vsa okolja in vse družbe, celo najbolj demokratične – in Imperij robotov nima o tem nobenih iluzij.