Tyler The Creator: Cherry Bomb

+ + +

Za Tylerja The Creatorja velja dvojni konsenz. Da je edinstven nergač in da je edinstveno ustvarjalen. Če skušamo narediti povzetek nepreglednega kupa medijskih zapisov, lahko rečemo, da oboje kar drži.

Njegovi otročji izpadi zbujajo zgražanje, a so hkrati izjemno učinkovit način novačenja mladostniškega, najstniškega občinstva. Pogosto ga obtožujejo, da je homofob. In Tyler dela zares veliko stvari, je vse, kar si današnja mladež želi postati: je uspešen raper, producent, vodja zloglasne ekipe Odd Future. Skejta, oblikuje naslovke (ne samo svoje), oblikuje obleke, režira videospote, ima televizijsko serijo skečev Loiter Squad. Skratka, Tyler pooseblja zgodbo o uspehu generacije, bolje rečeno ere, v kateri smo vsi glasbeniki, fotografi, oblikovalci, poznavalci. V šolah, ki jih je kar pogosto menjal, je veljal za razrednega klovna, a že pri dvajsetih letih je bil na čelu najbolj frajerske raperske ekipe in imel za seboj neverjetno številno sledilstvo, ki je spremljalo čisto vsak njegov korak. Hiperaktivni, nihilistični glas generacije, ki ji je vseeno. Komaj ni bil več najstnik, že je bil ikona.

Vprašanje, ki se postavlja kar samo, je seveda, kaj lahko nekdo, ki je tako hitro dosegel toliko, sploh še pokaže na svojem četrtem dolgometražcu. Za osvežitev spomina: razen prve plošče Bastard (ki sploh ni bila pravi album) Tylerju ni nikoli uspelo vse svoje karizme ali lucidnosti zapakirati v albumski format. Zadnji dve plošči sta se vlekli, bili sta predvidljivi in pogosto so bolj izstopale njegove tehnične, produkcijske veščine kot pa besedila.

Cherry Bomb je nekako pričakovan odgovor. Tyler štiriindvajsetletnik seveda ni več tak jebiveter, kot je bil na pragu polnoletnosti. Manj se zanaša na učinek šoka in tarna, da sovraži vse reflektorje, pod katerimi se je znašel. A najbolj se zdi, da zaradi svojega zvezdniškega multitaskanja nima časa, da bi se zares posvetil glasbi. Na albumu slišimo na posameznih delih čudaško dodelano, na drugih izjemno površno produkcijo. Poleg obveznega zgledovanja po največjem vzorniku, Pharellu (ki na plošči tudi sodeluje), slišimo še bolj standarden jazzovski pridih, eden od številnih gostov je veteranski vibrafonist kulerskega jazza Roy Ayers. Tu so tudi Schoolboy Q, Kanye West, Lil Wayne, Charlie Wilson iz skupine Gap Band. Tako je največje presenečenje prav nabor sodelavcev, saj ne slišimo niti enega pajdaša iz kolektiva Odd Future.

Tyler je z albumom Cherry Bomb dostavil izjemno zmeden, natlačen izdelek, ki na trenutke zveni (posiljeno) distorzirano in grobo, drugič kot neo soulovski poklon Stevieju Wonderju. Hoče biti preveč stvari naenkrat, še zmeraj neodgovoren, a hkrati starejši, bolj melodičen, toda ne brez jajc. Skupek, ki ima manjši učinek kot njegovi deli. Nekonkretno.