Žiga Valetič: Optimisti v nebesih

+ + +

O vsem in še o humorju

Valetičev roman je bil napovedan kot lahkotno in duhovito delo, ki se ukvarja z aktualnostmi in z rezilom humorja zareže v družbeno tkivo. Pričakovali smo pisanje, kakršnega v poplavi črnih izpeljav in zresnjene mračne poglobljenosti še kako manjka.

Res skozi devetindevetdeset – kot da bi s številom poudarjal nezaključenost – poglavij spregovori o nekaj generacijah družine Narobe, humoristične dinastije. Oče je udarna pest nekdanjega lista Pavliha, sin stend-

ap komik, hči igralka, ki poskuša prestopiti iz lahkotnejših in večinoma izpraznjenih žanrskih vod v resnejše in bolj karakterne kreacije, in nekje vmes si knjižničar Damjan zamisli roman, ki bi bil fragmentaren in torej čisto podoben temu, branemu.

Očitno gre za poskus, da bi kaotično tranzicijsko situacijo razumeli lahkotneje in manj obremenjeno, da bi ugledali usodo generacij in njenih reprezentantov. Ob tem za premislek o učinkovanju humorja: avtor je poznavalec in se je s humorjem tudi raziskovalno ukvarjal, recimo s Pavliho in stendapom. Vendar imamo občutek, da je humor kot centralna tema pridodan, da gre bolj za lego izjavljanja, za katero se predvideva, da bo prožila smeh, in se potem zraven nasmihamo, skoraj ker se spodobi. Kot pri domačih razvedrilnih nanizankah; če ne bi bile odigrane z vsem komedijskim in kolomaznim arzenalom, podložene s smehom, bi si lahko mislili, da gre za brezvezne prigode obravnave nezaslužnih kreatur.

Boljši so Valetičevi izleti v rezoniranje o humorju in njegovem učinkovanju, predvsem glede na generacijsko pomladitev in prevzem mesta tradicionalnih občil v novih oblikah humoristične ponudbe, nekaj je tudi ‘citiranja’ tistega od prej, z vsemi postavljenimi mejami, in primerjave z zdaj, s sodobnimi hitrimi in analognimi fluidnimi žanri. Vendar vse skupaj malo razvodeni preveč epizod in vpletenih likov.

Poroka in dva pogreba, kakor bi se lahko glasil naslov, je mozaik, sestavljen iz drobnih poglavij, v katerih dobijo glas posamezni člani družine in njihove trenutne preokupacije. Premišljajo o vsem mogočem, vendar ti prebliski prekrivajo in izrivajo drug drugega. Kolektivni junak je torej kar družina Narobe in stanje v družbi danes, in ta množica je premalo usmerjena, roman s tem nepoantiran, nadrobljen; zajeti poskuša preveč zadev naenkrat in se mu potem izmuznejo iz fokusa tudi tiste, ki jih zanimivo nastavi. Problem humorja, literarne plaže, zabavnjaške tiskane in teve ponudbe je aktualen in literarno obravnavo potrebuje in zasluži.