David Brooks: Pogovor

+ + +

Srečanje po tržaško

Brooks napiše zgodbo iz ‘naših krajev’; Avstralec, ki dela v Franciji, in Italijanka, ki prevaja v Torinu, se nam zdi, da za Fiat, se posedeta za sosednji mizi na Trgu enotnosti v Trstu in le sunek vetra … in že si zaupljivo govorita vse mogoče. Najprej seveda o stvareh, ki naj določijo njun izvor in pripadnost, razredu in spolnim praksam, in on potem takoj o svoji trenutni ženi, kot da bi se zavedal, da je on malo starejši od petdesetih in ona približno starosti njegovih otrok in da je čisto prepozno za vse.

Ko se nam že zdi, da bo šlo za še eno zgodbo o ante coitam tri(e)stesse in variacijo na krizo srednjih let, se jima odpre. O ljubezni, o izpovedovanju in o razliki med tistimi, ki jim gre zlahka z jezika, in tistimi, ki jih moraš na natezalnico za kaj takega, o samomoru, razglabljata, tujca na trgu, o biseksualnosti in izkušnjah s tem: on seveda ne, ona pa naključno na maturantskem. Cela novela – za roman je zadeva premalo razgibana in kljub pripovedovanju, ki širi prostor in preskakuje prostore, je to le pripoved o enem dogodku in osredotočena na en sam prostor – se mora veliko ukvarjati z njunimi premolki, da dobi obseg za samostojno knjigo.

Njuno zgodbo Brooks tudi dopolni; recimo z jedilnikom, in včasih imamo občutek, da je avtor eden tistih, ki pišejo knjige o posebnih kulinaričnih priložnostih (ali zanje). Vendar ne, njegova (samo)primerjava z Rabelaisom in Gargantuo je bolj domislica, nič pretiravanja in brez humorja, bolj gre za poklon italijanski kuhinji, ocvrtim bučkinim cvetovom in vinom, tudi lokalnemu teranu, ki da je ‘kremenast’. Zraven so še izbrana poglavja iz grške in slovenske mitologije, pri čemer je ena od omenjenih variant Lepa Vida, ki je gledala čez morje s piranske cerkve, spodaj pa prepad za samomorilce, ki s solzami močijo kapre.

No ja, pa saj ni pisano ravno za etnološki oddelek akademije; bolj imamo občutek, da gre za eno tistih knjig, ki naj jih ob obisku katere od številnih križark, ki niso ravno nasedle ob kakšnem otoškem biološkem rezervatu, preberejo potniki, preden se izkrcajo in grejo raziskovat lepote Istre, njeno kulinariko ali pa se morajo zadovoljiti s Trstom, ker so Benetke ravno preveč zabasane s Korejkami. In v tem Brooksu kar uspeva; od Lepe Vide do Fedre, od pašte do skrivnosti tartufov, špargljev na nekaj načinov in špinačnih njokov, vse je solidno izpisano, samo hrana je za križarje malo draga, še za mlajšo srednjeletno italijansko prevajalko. Čtivo za v ležalnik in za tople dni.