Svetovni dan čebel in trotov

Maja Novak

15. 5. 2015  |  Mladina 20  |  Ihta

Najnovejša afera, v katero sta vpletena véliki vodja in nekdanji predsednik uprave NKBM, je po naključju izbruhnila prav okoli 3. maja, ki je svetovni dan svobode tiska; povsem po naključju, zabavno pa je bilo kljub temu. Če drugega ne, sem s tem dobila nov dokaz, da so svetovni dnevi vseh vrst sicer docela nekoristno sprenevedanje, zato pa vsaj ponujajo obilo iztočnic za sarkastične nasmeške. Tako kot svetovni dan čebel, ki ga je Bruslju pred dnevi predlagal slovenski zunanji minister: ko Erjavec in EU ne bi bila tako licemerna, bi morala 11. maj oklicati za svetovni dan trotov.

A nazaj k domnevno sporni korespondenci med Janšo in Matjažem Kovačičem: sarkastičen nasmešek mi je v zvezi z njo na obraz priklicalo dejstvo, da sta si po elektronskih poštnih golobih dopisovala tudi o poskusu spremembe lastništva Večera, za tem pa naj (vsaj sodeč po komentarjih grdih, umazanih in zlih medijev) ne bi tičali le ekonomski, temveč zlasti politični razlogi – namreč želja, da bi v novih rokah vsaj ta časnik postal malce manj grd, umazan in zel. Ampak to še ni kršitev svobode tiska. Sleherna politična opcija ima pač pravico, da si omisli trobilo ali dve, in vsak zelot ima pravico namesto novih podatkov, ki bi pretresli njegov svet, v tisku prebirati to, kar hoče prebrati, o čemer je že sicer prepričan in kar ga ne more presenetiti. Tako je to v demokraciji. Že res, da bi se lahko kdo vprašal, ali je higiensko podrejati časopise strankarskim težnjam v trenutku, ko si na čelu države, a kot je v enem mojih najljubših romanov dejal neki grobijan, ko so ga vprašali, zakaj brca nasprotnika, ki že premagan leži na tleh: »Kdaj pa ga bom, če ne takrat, ko se ne more braniti?«

Svoboda tiska pa postane vprašljiva takrat, ko podvomimo, da so svobodni novinarji; ko se, denimo, vprašamo, kaj se zgodi s tistimi, ki jim je zaukazano, naj zaradi spremembe lastniških razmerij pri njihovem časopisu ali v njihovi televizijski hiši na lepem čutijo, verjamejo, razmišljajo in pišejo drugače. Seveda je res, da se tako kot v vseh drugih poklicih tudi v novinarstvu najdejo taki, ki se z navdušenjem uklonijo sleherni novi modni, ups, politični smernici. Navsezadnje je po trditvah desnice prav na plačancih brez posebej izostrene vesti slonelo novinarstvo v svinčenih časih, in tudi to najbrž drži – ostaja samo še vprašanje, zakaj poskuša desnica še danes posegati prav po metodah, ki jih sicer tako žolčno obsoja. Kaj pa naj ob zasuku krmila medija, za katerega dela, naredi novinar, ki še premore ščepec tistih nadležnih reči, ki jima pravimo profesionalnost in integriteta?

Prekarec je, najsplošneje rečeno, človek, ki se mu ponujata dve možnosti: ali bo ob slabih honorarjih umiral na obroke ali pa bo brez slehernega dohodka od lakote umrl takoj.

Pred leti je precej novinarjev Dela v podobnih okoliščinah na podobno vprašanje odgovorilo tako, da so si poiskali drugo službo. Z mano in Slovencem je bilo drugače: uredniška politika Slovenca se pred mojim odhodom ni nič spremenila, zato pa sem se jaz. Iz mladenke, ki je bila prepričana, da sta bila Jugoslavija in socializem po dolgem in počez fuj in fej, sem zrasla v to, kar nisem bila vsa dolga leta, ko bi se mi to še splačalo, namreč v (zagrenjeno) levičarko. Morda sem poklicni oporečnik: kadarkoli začnejo pri košarki ali rokometu zmagovati tisti, ki sem jih razglasila za »svoje«, začnem navijati za nasprotno ekipo, in kadarkoli se kdo povzpne na oblast, začnem zagovarjati ali vsaj poskušam razumeti tiste, ki se znajdejo v opoziciji; nemara zato, ker sem do danes imela tisoč in eno priložnost opaziti, kako oblast spreminja ljudi. Morda to pomeni, da sem načelna, verjetnejša razlaga pa je, da preprosto ne znam paziti na jezik.

Ampak drugače kot večina današnjih novinarjev smo imeli novinarji Dela in jaz pred leti možnost kam iti. Vsaj zase lahko trdim, da se šele danes zavedam, kakšno srečo smo imeli. Takrat. Kajti danes je, pravijo, kriza. (»Pravijo« pravim zato, ker nas najbrž slepijo: kriza je minljiva stvar, tole tu pa je najverjetneje namenoma povzročeno trajno stanje družbe in »socialne države«.) V krizi ali »krizi« ni služb, zato pa so še vedno davki, prispevki, družina, hiša, avto, krediti, položnice in domače živali, za katere mora s plačo poskrbeti novinar; človek ne bi verjel, koliko stanejo mački in psi. Kaj naj torej napravi časnikar, ki sicer na vodi čuti, da mu nove manire pisanja niso pogodu, hkrati pa mu je kot beli dan jasno, da druge možnosti za preživetje ne bo dobil? »Če vam kaj ni prav, lahko greste,« mu rečejo novi lastniki njegovega medija, »vaše delo bodo navsezadnje z veseljem prevzeli prekarci.«

Prekarec je, najsplošneje rečeno, človek, ki se mu ponujata dve možnosti: ali bo ob slabih honorarjih umiral na obroke ali pa bo brez slehernega dohodka od lakote umrl takoj. Če odštejemo področje kulture, so se prekarni delavci najbolj razpasli prav v medijih in nekateri so pripravljeni (ne, popravek: prisiljeni) kot čebelice pridno slediti sleherni direktivi, ki do njih pricurlja iz panja, v katerem so se zaredili troti. In prav nič jim ne kaže očitati. Tako morajo ravnati. Tako v razmerah neoliberalizma v vseh panogah gospodarstva ravna malone vsak zaposleni, za katerega hrbtom se gnetejo najmanj trije, ki so voljni pri priči pod mizernimi pogoji opravljati njegovo delo. Tako je nazadnje prisiljen ravnati tudi kak novinar, ki se zaveda, kako zelo nadomestljiv je. Od svobode tiska pa zaradi tega ostane bore malo. Kajti tisk je svoboden le toliko, kolikor je svoboden posameznik, ki ga soustvarja. Dokler bo trajala kriza (ali »kriza«, ki bo bržkone trajala večno), dokler se bodo morali ljudje udinjati v prekarnih zaposlitvah, dokler bo redno zaposlene na njihovih delovnih mestih preganjal občutek ogroženosti, tako dolgo bodo nekateri novinarji slabo pisali. Slabo se nam piše.