2085

Maja Novak

29. 5. 2015  |  Mladina 22  |  Ihta

Nobenega dvoma ni, da se nam bosta v razmerah neoliberalizma in demokracije čez sedemdeset let cedila med in mleko. Gospodarstvo bo raslo kot konoplja in konoplja bo rasla, no, točno tako kot konoplja, besed revščina in prekariat sploh ne bomo poznali, slehernemu Slovencu bodo ob rojstvu zagotovljene ne le ena, temveč kar tri službe, do zadnje drobtine se bomo znebili vsega državnega premoženja, stavbo parlamenta bomo prodali Kitajcem in jo nato najemali od njih, vsak politik pa si bo dal prišiti še eno glavo, ker dve vesta več od ene. Samo sprti bomo še vedno med sabo, samo to bo kazilo idilo. Seveda bomo na zunaj že zdavnaj presegli današnje ideološke razlike in politične stranke bodo nosile docela drugačna imena, ampak zanesi se na Slovenca: ni takega rajskega vrta, da v njem ne bi našel drevesa ločevanja med dobrim in zlim in na njem jabolka spora.

Tako se bo leta 2085 v parlamentu morda zaiskrila debata o postavitvi spomenika žrtvam zdravstvenega sistema iz leta 2015: nekakšne kocke, ki naj bi stala tam, kjer se je dvigal UKC, dokler ga niso ogorčene množice pacientov z berglami in invalidskimi vozički zravnale z zemljo. Sicer se bodo spočetka vsi načelno strinjali, da je treba pod tem spomenikom dostojno pokopati kosti vseh pokojnikov, ki so prezgodaj preminili zaradi sistema nujne medicinske pomoči ministrice Milojke Kolar: kaj pa se to pravi, čakati na rešilca celo uro namesto petnajst minut, medtem te lahko že desetkrat infarkt, se bo pridušala Stranka zmerno inteligentnih lastovk. Ali si morete misliti, da je ministrstvo za zdravstvo povsem resno predlagalo, naj v tisti uri delo zdravnikov opravljajo kar prostovoljni gasilci, bo prikimalo Zavezništvo ljubiteljev zelenih steklenic; res, kar je res, vsi tisti, ki bi lahko preživeli, pa niso, si spomenik bridko zaslužijo. Ampak potem se bo vmešalo Združenje židanih rut in pripomnilo, da bi si vsaj majhen kipec na kocki zaslužila tudi Milojka Kolar – kar predstavljajte si, od vasi do vasi je hodila kot kaka potovka ali desetnica, pa prav nikogar ni prepričala o blagodatih svojega sistema, mar ni to hudo. Bratovščina polhkov v masti pa bo opogumljena po nastopu svojih somišljenikov izjavila, da so takrat, pred sedemdesetimi leti, zaradi ministrske reforme tako ali tako umirali le bolni, stari in siromaki z obrobja države, taki pa bolj malo proizvajajo in zato presneto malo trošijo, torej jih družba ne potrebuje, oni pa ne spomenika. In bo znova ogenj v strehi parlamenta.

Človek v srednjih letih se danes lahko tolaži samo še z zavestjo, da mu prihodnosti ne bo treba gledati.

A ko smo že pri tem, se na spomeniku vsaj s plaketo spomnimo še tistih, ki niso mogli humano umreti v Hospicu podobnih ustanovah, ker za take ustanove kratko malo ni bilo denarja, bo navrgla Druščina brez praporjev; počakajte, ampak tisti starci bi preminili tako ali tako, bo z roko odmahnila Zveza čilih kolesarjev. Že, že, jo bodo zavrnili v Druščini, ampak pomembno je tudi, kako to reč z umiranjem opraviš: navsezadnje je umiranje zadnje, kar človek doživlja pred smrtjo, mar je prav, da v smrt odide z grenkim priokusom v ustih, mar naj se v morebitnem zagrobnem življenju spominja prav tega? Pa četudi je samski, pa četudi nima družine, ki bi zmogla skrbeti zanj, pa četudi je reven, pa četudi je revna, osamljena ženska. Kardinal Rode je pred več kot sedemdesetimi leti, ko je bil še nadškof, govoril o tem, kako bi Slovenci najraje metali svoje rajnike v smetnjak – naj je bil še tako nesimpatičen in prenapet, tu ni dosti zgrešil, razlika je bila zgolj v tem, da se leta 2015 nekaterim Slovencem niti do smrti manj srečnih od njih ni ljubilo počakati.

Ampak umirajoči ne proizvajajo in skoraj nič ne potrošijo, bo gnala svojo Bratovščina polhkov, zato ... potem pa si bo kaka dama iz vrst Druščine snela salonar in z njim napadla poleg sedečo polhovko, in ... No, saj veste, kako gre to dalje, samo današnje prenose parlamentarnih zasedanj poglejte.

Kaj pa doktor Radan, bo v najslabšem mogočem trenutku (to se pravi, v zanjo najugodnejšem trenutku) čivknila Stranka utrujenih lovcev; mar se ne bi, če bomo gradili spomenik, ozrli tudi na njegov primer? Mar ni njegova afera vsaj opozorila na nepravilnosti v UKC, na preutrujene, premalo plačane in preveč pohlevne medicinske sestre, na paciente, ki so bili pred sedemdesetimi leti zgolj številke, na aroganco zdravnikov in vodstva kliničnega centra, ki se je celo po izbruhu afere branilo odstopa, češ da mednarodni ugled UKC ni v ničemer okrnjen, sploh pa je UKC tik pred tem prejel nagrado za poslovno (poslovno?!) odličnost. Mar ni doktor Radan ... Ampak osumljen je bil vsaj sedmih umorov, bo zavrisknilo vse drugo od zmernih lastovk do židanih rut; prav, in v čem je problem, bo jedko pripomnila dama iz Druščine, malce užaljena, ker je zaradi tistega salonarja staknila ukor – mar niso nekateri pred sedemdesetimi leti med podobno žolčno parlamentarno razpravo zahtevali tudi postavitve spomenika ljudem, ki so jih drugi označili za morilce sonarodnjakov, neki drugi spomeniki nekim drugim domnevnim morilcem pa so tako ali tako že stali? Seveda bo takrat sleherne razumne razprave konec. Posodobitev sistema nujne medicinske pomoči ministrice Kolarjeve, denar za Hospic in dostojno umiranje, Radan in UKC, vse trpljenje bolnih, bolehnih, betežnih in starih Slovencev leta 2015 bo pri priči pozabljeno in sto štirideset let po koncu II. svetovne vojne se bodo po parlamentu razlegali kriki: »Fašisti!«, »Domobranci!«, »Rdečkarska banda!«, »Narodni izdajalci!« Skratka, vse tisto, kar je bilo do tedaj, kot smo že rekli, na videz preseženo. Kdo bi si mislil.

Hja. Medu in mleku navkljub tudi čez sedemdeset let očitno ne bo nič drugače. Človek v srednjih letih se danes lahko tolaži samo še z zavestjo, da mu prihodnosti ne bo treba gledati.