Žiga Komperšek - Murksli, izdelovalec longboardov

V šestem razredu osnovne šole je prvič preizkusil prijateljev skejt. Takoj ga je hotel imeti tudi sam. In sčasoma ga je res dobil. Čeprav je bil cenen izdelek množične proizvodnje ali kot sam pravi, »največji šit«, se je z njim podil po domačih Ravnah in se na njem naučil prvih trikov. Kak mu je uspel, vsi seveda ne.

Pravzaprav je skupaj z vrstniki na skejtu preživel vsak prost trenutek. Pomenil mu je beg pred vsakdanjikom, polnim skrbi. Vendar pa skejta že takrat ni videl zgolj kot pripomoček za delanje trikov ali prevozno sredstvo. Spraševal se je, kako je narejen. Kako in s čim je iz posameznih tankih plasti zlepljena deska. Kako je oblikovana, da omogoča čim lažje gibanje. Kako so nanjo pritrjena štiri skrbno izbrana kolesca. S čim je premazana in s kakšnimi motivi je okrašena. In čeprav ga je bilo pri tehničnem pouku groza žage, si je vse bolj želel, da bi znal skejt nekoč narediti tudi sam.

Že takrat, kot najstnik, je brskal po spletu in sodeloval na forumih, a naletel ni na nič uporabnega. Potem je vse skupaj izzvenelo, a ne za dolgo. Ko se je zaradi študija zgodovine, ki je bil sicer posledica neuspešne prijave na študij filmske in televizijske režije na AGRFT, preselil v Ljubljano, se je spoprijateljil z zagnano ekipo Bros Before Pros in skupaj z njo je začel spet intenzivno furati. In tako je spet razmišljal tudi o izdelavi skejta. Med predavanji je čečkal po zapiskih in jih prepogibal, a ostajalo je pri skicah.

Potem sta se z njegovo Majo odpravila na sever Španije. Tja sta šla surfat, a tam je prvič preskusil tudi »betonsko« varianto deskanja po morskih valovih – longboardanje. Gre za eno od zvrsti skejtanja, pri kateri so deske daljše, koleščki pa večji in mehkejši. Longboard je zato hitrejši od »navadnega« skejta in primeren za spuste po klancih ali pa »samo« za prevažanje po mestnih pločnikih. S tem ni zanimiv le za skejtersko subkulturo, temveč tudi za širši krog ljudi. O tem v zadnjih letih priča vse večja priljubljenost longboardanja. Tudi pri nas.

Tudi njega je potegnilo in takrat se je, oborožen zgolj z odločnostjo in nasveti Urbana Kravosa, ki ga je spoznal med opisovanjem svojih načrtov na domačem longboarderskem portalu, zaprl v garažo Majine mame in začel raziskovati vrste lesa, vijakov, lepila, učil se je žaganja, brušenja ... Najprej povsem brez repa in glave. Ker je bil samouk, je marsikaj zamočil. Tudi materiale si je lahko privoščil le s težavo. Zato je nekoč snel in razrezal kar hišna vrata. Zdaj ve, da je bolje, če ostanejo na tečajih. In ker je, kot pravijo na Koroškem, po cele dneve nekaj murkslal, so ga domači začeli klicati Murksli. To je še danes njegov vzdevek. Tako pa se zdaj imenujejo tudi njegovi že kar malce kultni longboardi.

Počasi je bilo namreč vse več slišali o mladeniču, ki izdeluje na pogled čudovite, a tudi po uporabniški plati premišljeno zasnovane deske. Najprej je z njimi prepričal longboarderje. Pri testiranju mu je bila v pomoč zlasti ekipa Bros Before Pros in skupaj sta razvila longboard BRO Model. Potem je navdušil še širše občinstvo, tudi po zaslugi Si.mobila, ki ga je leta 2013 potegnil iz anonimnosti in v ljubljanskih lokalih omogočal izposojo longboardov ORTO Cruiser, ki jih je naredil posebej zanje ter jih je poslikalo devetih mladih ilustratorjev. A v poplavi longboardov njegovi pozornost zbujajo že s tem, da je vsaka ročno izdelana deska pravzaprav unikatna. Narejene so iz kombinacije temnejšega orehovega in svetlejšega javorjevega lesa, ki se vsakič prelomita drugače in ustvarita neponovljiv vzorec.

Zaveda se, da je skoraj nemogoče konkurirati velikim proizvajalcem s prodajno mrežo, razpredeno po vsem svetu. Težko je konkurirati tudi drugim »murkslijem«. Sploh, če dopoldne delaš v tovarni, ker moraš preživeti družino – z Majo imata petletnega sina, proizvodnja njegovih longboardov pa za zdaj še ni samovzdržna. A ne želi popustiti. Njegov cilj je izdelati lepšo in boljšo desko od vseh na trgu, pri čemer želi proizvodnjo ohraniti ročno, butično. Razmišlja, da bi se končno lotil tudi skejtov, pri katerih bi bila mogoča množična proizvodnja in bi bili zato cenejši. Za začetek pa se bo osredotočil na dodatno tehnično izpopolnjevanje svojih longboardov, ki so danes na voljo v petih velikostih oziroma različicah. Zato se zdaj iz Ljubljane vrača na Koroško, da bo bližje delavnici.

Veseli ga, da se je v zadnjih letih našlo še cel kup drugih mladih oblikovalcev, ki ustvarjajo iz lesa. Serije njihovih izdelkov so zelo majhne, zato se ne slepi, da bi lahko obudili skoraj povsem propadlo lesnopredelovalno industrijo. Meni pa, da s svojim delom zbujajo vsaj upanje, da bo preporod nekdaj paradnega konja slovenskega gospodarstva nekoč mogoč. Navsezadnje je Slovenija tretja najbolj gozdnata država v Evropi. Surovine imamo več kot dovolj.