Faith No More: Sol Invictus

+ + +

Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let je bilo posebno, izjemno plodno obdobje v popularni glasbi. Obdobje, ki je še danes tema neštetih, vsakodnevnih nostalgičnih romantiziranj. Takrat, v tej eri, se je zgodil izjemen premik: hiphop se je z ulice zapeljal v mainstream in tudi alternativni rock je temu odprl vrata svoje garaže. Ena najzaslužnejših za popularizacijo, industrializacijo garažnega hrupa je skupina Faith No More, ki je prav na prelomu omenjenih desetletij s hitom Epic odprla številna vrata. Tudi eksploziji grungea, ki je sledila kmalu zatem.

Leta 1998, tri albume in nešteto slogovnih poigravanj kasneje, je skupina razpadla. Številni precej domiselni projekti njenih članov, ki so sledili, so le utrjevali mogočni kult, ki je včasih že nevarno mejil na zgodovinski revizionizem. Faitha ne le da nismo pozabili, ampak ga razumemo kot glavno referenco eklektične distorzije, največ zaslug za to pa ima nedvomno nergaški frontman Mike Patton, ki je s paleto povsem različnih projektov in z večnim kontriranjem postal nekakšna tečna, a očarljiva alter eminenca.

O novem, sedmem albumu skupine se je začelo špekulirati, ko se je izkazalo, da so njene občasne turneje in koncertiranje od leta 2009 poleg kakšnega dolarja, ki je padel v žep članov, prinesle tudi nov material. Priložnostno nastopanje se je tako prelevilo v pravi ponovni zagon, osemnajst let je bilo očitno dovolj, da je druščina pozabila na ustvarjalne razlike. In po vsem tem času je v veselje številnih fenov prišel povratniški album Sol Invictus.

Ta dostavi večino glavnih značilnosti benda: radikalno dinamiko, teatralnost, hrupne izbruhe, postpunkersko metalsko funkiranje, Pattonovo pizdakanje in njegov neverjetni glasovni razpon. Glavno razočaranje torej tiči že v izhodišču: dobimo to, kar smo pričakovali. A le osnovo, brez presenečenj, brez melodične genialnosti in brez glavnega Pattonovega aduta iz rokava, šokiranja. Faith No More se z novo ploščo torej vrača v preteklost in obnavlja različna prelomna poglavja svojega opusa. Nič kaj spremenjeno ali apdejtano, a seveda z veliko manj zaleta, v nižji prestavi.

V vseh letih odsotnosti je Faith No More postal glasbeni mit, mit, večji od velikega dela njegovih albumov, bolje rečeno mit, ki ga kar nekaj albumov, ki ga je pomagalo graditi, ne more povsem razložiti. Sol Invictus ne šepa daleč zadaj za zadnjima dvema albumoma skupine, a v zgodovino se bo zapisal z veliko manjšimi, bolj bledimi črkami. Bolj kot se je spremenil Faith No More, so se pač spremenili časi. Sol Invictus ne bi jahal lestvic, tudi če bi bila čarovnija še tu, tudi če bi bil Patton še na vrhuncu lucidnosti. Tudi če ne bi zvenel, kot da je bil posnet brez večjega truda, brez švica.

Da smo povsem razumeli veličino plošče Angel Dust (1992), je moralo miniti kar nekaj časa. Sol Invictus bomo pozabili kaj hitro.