Nedjeljko Fabrio: Urjenje v življenju

+ + + +

Mesto skozi zgodovino

Fabrio je morda pri nas manj znan od nekaterih mlajših hrvaških pripovednih kolegov, kljub obsežnemu in tehtnemu opusu.

Urjenje v življenju je prvi del Jadranske trilogije, saga, ki se spogleduje s kroniko; zato podnaslov kronisterija, ki daje rahel pridih histerije. Na Reko ob Kvarnerju namreč postavi družini, eno vejo začne priseljenec, strokovnjak za ladjedelništvo in ladijsko oskrbo, z zahodne, italijanske jadranske obale, druga izvira iz zaledja te nekdaj cvetoče in strateško pomembne luke. Roman sledi vzponu trgovine, menjavam gospodarjev, razdelitvi mesta in območja med Ogrsko in Italijo s postopno vse opaznejšim hrvaških deležem. Pri tem se dogajajo drobne človeške zgodbe vpletenih, smrti in rojstva, zaljubljenosti in politični ekscesi. Te Fabrio izpisuje natančno, opazna je raziskava gradiva, ogrodje preobratov in orientacijske točke zgodbe podpirajo zgodovinski dokumenti in citati iz časopisov. Ob poselitvi romana s fakti se usode posameznikov pod valjarjem zgodovine razkrivajo kot absurdne posledice menjav meja, gospodarjev in privržencev na politično prepišnem prostoru. Popisana je madžarska epizoda, ko je mesto znotraj Avstro-Ogrske postalo madžarski izhod na morje. Vključi propad velikih tovornih jadrnic, ki jih zamenjajo parniki, ladjedelniško konkurenčnost manjših kvarnerskih mest, vključi nekaj nepozabnih političnih nastopov, od Mussolinijevega do D’Annunzijevega in Krleževega, vse podprto z dokumenti in viri.

Pri Fabriu imamo občutek, da je posameznik topovska hrana in številka, vse usode in smrti so brezsmiselne, absurdne, bratje streljajo drug na drugega v prvi in drugi veliki vojni; sploh prvi del romana, ki obdela čas pred enotnostjo Italije, je eno samo nam nerazumljivo bojevanje minikraljestev. Kasneje kockajo z mestom velesile. Ob menjavah oblasti se pojavijo etnična trenja, odpor do novega in strah, tudi krvavo zadušene demonstracije, predvsem pa izseljevanje. Z izselitvijo po občutenju Italijanov po določitvi mej v petdesetih letih se roman tudi konča.

Fabrio je suveren pripovedovalec. Ko rekonstruira migracijske tokove in kaže slepo navijaštvo za ene ali druge, relativizira voljo in prizadevanja posameznika. Zato se ta tradicionalna pisava ponekod prelamlja sredi odstavka, da bi bolj pokazala reze, poudarila preskoke. Roman opozarja na škodljivo ekskluzivnost tistih, ki se polastijo ozemlja in počistijo tiste od prej: ti bi ga s svojo prisotnostjo lahko še naprej bogatili.