Polnoletni reunion

Bilo je leta 1997. Težkokategorna težkokovinska skupina Body Count, ki je imela za seboj dva odmevna albuma, enega celo kultnega, je obiskala in spodobno razturila ljubljansko Halo Tivoli. Seveda s frontmanom Ice-T-jem, nespornim izvirnim gansterjem (OG-jem), ki je imel najpomembnejše mejnike sicer že za sabo. Takrat je bilo jasno: na Slovenskem imamo radi žaganje iz South Centrala, zloglasnega predela Los Angelesa, in radi prisluhnemo zimzelenčkom, kot sta Cop Killer in Evil Dick.

Napoved vrnitve (odpisanih) je bila tako dvojna nostalgična past. Prvič, vračala se je skupina, ki je zaznamovala mladost marsikaterega mulca, ki je pri nas odraščal v 90. letih. In drugič, vračala se je v Križanke, kjer smo imeli v času njihovega prvega gostovanja priložnost preveriti kar nekaj takrat aktualnih hard core, crossover bendov, sedaj pa so tovrstne prakse izjemno redke. Priložnosti za mahanje s čupo, prerivanje in skakanje je v Plečnikovem biseru malo. Past je delovala: na limance se nas je ujelo veliko, amfiteater je bil čisto poln.

Za začetek večera so zelo natančno, celo minuto pred napovedano uro, na oder stopili trboveljski hardkoraši Kreshesh Nepitash in oddrdrali polurni, sunkovit nastop, brez ogrevanja ali nepotrebnih dodatkov. Zasavje je bilo zastopano samozavestno. In po kratki pavzi so se prikazali napisi Body Count, zaslišala se je horrorska tema in bam – udarni intro, zlepek štirih komadov v šusu, z energičnim skakanjem članov po odru, oštrimi solažami prvega kitarista in edinega preostalega izvirnega člana zasedbe poleg Ice-T-ja, Ernieja C-ja.

Četudi zvok ni bil popoln, je bilo v Križankah glasno, tako glasno kot že dolgo ne. Prav glavni zvezdnik je edini potreboval malce ogrevanja svojega glasu, med nastopom pa tu in tam pristavil kakšno prijavo, ki pritiče samo OG-ju takega kalibra. Bahaško, kritično, preprosto. Hajpanje publike z osnovnimi izjavami, brez vpitja, kriljenja ali skakanja. Ice-T je bil v bistvu nekakšen kurator večera, za energične izbruhe pa so poskrbeli njegovi sobendaši. Body Count so bili v hiši in so jo skoraj tudi podrli. Dramaturgija nastopa je bila dodobra naštudirana, glavnina so bile pričakovano klasike s prvenca, vmes pa našpikani še komadi z druge plošče Born Dead in zadnje, lanske Manslaughter. Občinstvo je bilo prepričljivo odzivno, ogromno je bilo »singalong« trenutkov, eden od vrhuncev pa nedvomno prižgana bakla ob dratanju in distorziji komada Cop Killer.

Čeprav je bilo v gužvi opaziti predstavnike različnih generacij in čeprav je bilo dosti tudi mlajših obiskovalcev, je bil koncert predvsem reunion. Največ nas je bilo takih, ki smo, sicer opremljeni s številnimi dvomi, hoteli podoživeti žaganje skupine naše mladosti. In to smo tudi dobili, a še veliko več – suveren, tekoč in brezhiben udarec hrupa. Občinstvo bi si zaslužilo še drugi bis, pa ga ni dobilo. »Slo-madafakin-wenia.«