Metamorfoza

Janko Lorenci

19. 6. 2015  |  Mladina 25  |  Kolumna

Resno se širijo glasovi, da Cerar intenzivno razmišlja, kako naj si pomaga iz težavnega položaja. Razmišlja radikalno in nekako takole.

Trda mi prede. Če bo šlo tako naprej, bom na volitvah skupaj s stranko izginil kot kafra. Vsa moja usmeritev – zategovanje pasu, slabljenje javnih služb, prijaznost do veličin EU, prodaja, ki jo razlagajo kot razprodajo – mi jemlje glasove in je morda celo zgrešena. Zraven nasprotniki, ki jih je vse več, trdijo, da vlogo pridnega dečka in politika samo igram, da to nisem resnični jaz.

Res se zlasti na ekonomijo ne spoznam in včasih se mi zdi, da me Mramor vodi v napačno smer. Meni se Grki intimno smilijo, a kaj, ko so naši dolžniki. Naj njihov dolg naložim Slovencem? Vem tudi, kako je z mojimi zaupniki – kdo je že rekel, da so najhujši sovražnik vladajočih kimavci?

Hm. Mramorja odslovim, nastavim zaupanja vreden strateški svet. Naženem Erjavca, povabim v koalicijo Meseca in mu dam mnoga jamstva. Če jih odkloni, se izkaže kot nedržavotvoren.

Vse to in še kaj jasno in glasno sporočim ljudstvu, tudi kaka solza utegne priteči. Mea culpa, lomil sem ga, zdaj to vidim in vem. Dajte mi še eno priložnost. S tem dnem ustavljam razprodajo, dajem medijem na voljo vse podatke o zavezah, ki zame ne veljajo več, odpuščam Mramorja. In še nekaj toplo skesanih besed in obljub, resnih obljub.

To bi bilo tako rekoč novo rojstvo. Žal gre za fikcijo.

Ki pa bi bila zaželena in koristna ne glede na motive premierove hipotetične metamorfoze. Do novih volitev je majhna večnost in Cerar, tak, kakršen je, lahko še veliko sesuje. Poleg tega v Sloveniji velja modrost, da pridejo na oblast za slabimi vedno še slabši.

V to sicer ne verjamemo. Za slabimi še slabši ni usoda, ampak začasni rezultat smole, naivnosti, strahu, zmede.

Cerarjeve preobrazbe žal ne bo, čeprav je premier pri Telekomu prvič pokazal nastavek pristnih čustev – pritajenega strahu in drobne jeze. Tako vse kaže, da smo dobili in bomo še nekaj časa imeli drugega najslabšega in najškodljivejšega premiera doslej.

Prvi je brez sence dvoma Janša, človek, ki ga naše ustavno sodišče ujčka, avstrijsko vrhovno sodišče pa ga ima za skorumpiranega. Pri tem bitju se praviloma poudarjajo psihološko-patološke značilnosti njegove osebnosti in politike, rado pa se pozablja, da bi bila Slovenija brez njegove prve in druge vladavine danes v neprimerno boljšem položaju (pregrel je gospodarstvo in s tem sprožil zadolževanje države, najbolj je kriv za tajkunstvo, prvi je odkrito odprl vrata neoliberalizmu, k nam je klical trojko, uvedel Zujf itd.). In za nameček nam je s svojim materialnim in psihološkim spodjedanjem države podaril še Cerarja.

Ta je res podedoval vso Janševo in naslednjih vlad zastrupljeno zapuščino. In vendar je zelo kriv in zelo odgovoren.

Najprej zato, ker nadaljuje podobno politiko kot zadnje vlade, čeprav bi jo lahko končal. Drugič, ekonomsko naposled spet rastemo. Tretjič, zelo očitno je postalo, kako škodljiva je copatarska drža do vrhov EU. Četrtič, premier hoče izvesti najbolj obilno razprodajo doslej.

Telekom je, mislimo, njegov začetek konca. Dodatno se je razgalil kot nesposoben, neverodostojen, konvencionalno misleč in navzven servilen politik, ki stvari deloma vodi zgrešeno, deloma pa mu uhajajo iz rok. Za Slovenijo je izjemno pomembno, da se čim prej otrese svoje variante t. i. kompradorske politike, ki se je začela z Janševim prvim mandatom in še kar traja. (Kako zanimiv kontrast: Janša je doma izrazit trdorokec, zunaj pa pregovorni dunajski hlapec.) Kompradorska se imenuje politika, ki gnilo sodeluje z zunanjimi centri moči, s tem škoduje lastni državi, sama pa vleče iz tega drobne koristi.

Uničevanje bank in razprodaja, ki sta del tega sodelovanja, ostro zastavljata vprašanje odgovornosti. Zelo konkretno tudi za Cerarja. Za Telekom je, potem ko so že bile znane vse sumljive okoliščine proti prodaji, odločno ukazal, naj se proda. Čas je, da nekdo s težo – kak časopis, stranka, verodostojna skupina – vloži proti premieru ovadbo in sproži kazenski pregon, ki bi ga vodil odločen, verziran tožilec. V pravnem jeziku je treba povedati, da je Cerar kriv, ker prodaje Telekoma ni ustavil, ampak jo, nasprotno, pospešuje. Prej ali slej bo poskusil znova. Kljub opozorilom Dragonje in mnogih drugih hoče za smešno vsoto zagrizeno prodati tudi NKMB. Itd., itd. On je Miro Cerar Razprodajalec, vodja stranke razprodajnega centra.

Nadzorniki so odgovorni odškodninsko, politiki pa so odgovorni ne samo politično (to odgovornost prevzemajo neznosno lahkotno, saj kratkoročno ne pomeni nič), ampak tudi kazensko – in to ne samo na papirju. Z ovadbo in obtožbo premiera bi stvar postala resna. Tak precedenčni šok bi spremenil ozračje in pretresel opito politiko, ki jo lahko očitno strezni le še strah. Čas je, da se izvršna veja oblasti korigira s pomočjo tretje veje, sodstva.

Smo preostri? Ostrina je potrebna zaradi okoliščin primera, obrambe države, zaradi premierove individualne odgovornosti in zato, da se kompradorska politika konča, preden se še bolj razpase. Res nas razširjena trojka izsiljuje. Toda temu se mora politika upreti; javno in diskretno, ostro in diplomatsko, vljudno in s podtoni groženj, na vsak način pa odločno, sistematično in kot en mož. To ni opcija, to je dolžnost. Ta dolžnost ne velja samo za Cerarja, ampak tudi za druge stranke, za Jazbeca, Umar, medije itd. Če takega premika ne bo, bo teren še ugodnejši za globlje spremembe. Kar je sicer dobro, a Slovenijo vmes spodjeda.