Zgodbe o konjih in ljudeh

Moj črni konj.

Recimo, da ste nori na konje, še posebej na svojo belo kobilo, ki jo ponosno in elegantno jezdite po podeželski cesti. Toda nenadoma jo naskoči potrebni črni konj – nemočno sedite na kobili, paralizirani, ne morete se premakniti, medtem pa kobilo neusmiljeno žge črni konj.

Imate občutek, da ste bili posiljeni, ali občutek, da ste sodelovali v ménage à trois? In za nameček si še predstavljajte, da vas ljudje – vaši oddaljeni sosedje – gledajo z daljnogledom in da vi to veste. Obstajajo hujše situacije. Predstavljajte si, da s konjem, svojim najljubšim, obtičite sredi hudega snežnega meteža. Noč je, nikamor ne morete, niti ne veste, kje točno ste, ujeti ste v tem strašnem, morilskem ledu – in jasno vam je, da te ledene noči ne boste preživeli ne vi ne vaš konj. Kaj bi naredili, da bi preživeli? No? Ne kopljite pregloboko – v resnici imate le eno možnost. Peklensko. In islandske Zgodbe o konjih in ljudeh – splet nepredvidljivih vinjet, v katerih se prepletajo različni konji in različni ljudje, bolj ali manj oddaljeni sosedje z odročnih, samotnih, puščobnih, oddaljenih planjav – so natanko tak film: ne le film o konjih in ljudeh, ampak film o moralnih dilemah, ki si jih drug drugemu postavljajo ljudje in konji. Te dileme, kot tudi same situacije, so absurdne, celo groteskne, še absurdnejše, grotesknejše in tragičnejše pa so posledice teh dilem in situacij, navsezadnje, moški, ki konja preceni (misleč, da bo lahko z njim odplaval do ruske ladje), konča tako obešenjaško in šokantno kot moški, ki konja podceni (misleč, da je za islandski teren primernejši traktor). Vici so tu tako nadrealistični in tako šokantni kot smrt. Konji uravnavajo življenje, ekonomijo in blaginjo te islandske skupnosti (tako da na koncu, ko se vsi ritualno, pogansko zberejo v okej koralu, čakamo le še na eterični hopelandski falsetto benda Sigur Rós in pikniško spuščanje zmajev), obenem pa nastopajo kot moralni arbiter, ki vse vidi, tudi kopuliranje svojih gospodarjev – in to čisto od blizu. Ljudje – oddaljeni sosedje – potrebujejo daljnogled. Bog tudi. A po drugi strani: tako kot moški in ženska med kopuliranjem sredi hladne planjave odmislita prisotnost, bližino in pogled svojih konj, lahko prisotnost, bližino in pogled Boga med kopuliranjem odmislijo le verniki. Če imajo ljudje konje, pač ne potrebujejo Boga. Ali bolje rečeno: če se je človek razvil iz opice, potem se je konj razvil iz Boga. Zgodbe o konjih in ljudeh so sijajni režiserski debi, ob katerem bodo lipicanci slovenskim filmarjem šepnili: zakaj se niste vi tega spomnili?

(Kinodvor)