Joker

Lasvegaški noir.

Simon West je kariero – če odmislimo videospote à la Never Gonna Give You Up (via Rick Astley) – začel spektakularno, z Letalom prekletih, toda po Lari Croft, sicer orjaškem hitu, se je nepričakovano zaplezal v TV-filme in serije, nič manj pa v rimejke (Ko pokliče tujec, Ledeni morilec), med katere sodi tudi Joker, rimejk ležerne, pozabljene noir kriminalke Heat (posnete po romanu in scenariju Williama Goldmana, scenarista klasik Butch Cassidy in Sundance Kid in Vsi predsednikovi možje), v kateri Burta Reynoldsa, originalnega tough guya, ki je bil tedaj, leta 1986, že tako plešast, da je nosil tisti famozni, komični, patetični lasni vložek (a mu ni rešil samsonovske kariere), nadomešča Jason Statham, tough guy nove šole (resignirani “svetovalec za varnost”, prosti strelec utrujenega pogleda, privatnik v mestu moralnega hazarda, plačanec z vedno pripravljenim sarkazmom, gardedama zavoženih talentov in rev), ki ne potrebuje več las, da bi razmetal, polomil in razsekal ošabne, prenapete, motene lasvegaške gangsterje (Milo Ventimiglia ipd.), ki so za štos posilili in iznakazili prostitutko (Dominik García-Lorido), revanšistično femme fatale, ampak že s kreditnimi karticami, pepelniki in jedilnim priborom, ki jih prelevi v smrtonosno orožje (ah, v njegovih rokah, kraljicah bondovske improvizacije, itak vse postane orožje), več kot nadoknadi vse izgubljene lase, tako da film na koncu vendarle izgleda kot tematski park Stathamove zelo fleksibilne pasivne agresivnosti, ki potrebuje kazino, da bi samoobčudovanje prelevila v koncept.