Florence + The Machine: How Big, How Blue, How Beautiful

Med vzponom sodobnih indie bendov je skupina Florence + The Machine hitro postala tista, ki vedno znova dostavi himne. Ki dostavi epsko dramatičen zid zvoka, in kot se spodobi, kričanje nesrečnih, celo tragičnih, a abstraktnih ljubezenskih besedil. Prepričljivost interpretacije pa je pevko Florence Welch z le dvema albumoma že uvrstila med ikone današnje popularne glasbe.

Glavna novost pri težko pričakovanem in dolgo nastajajočem tretjem albumu je ta, da ga je produciral novi superproducent. Tokrat je za mešalno mizo stopil Markus Dravs, ki se sicer lahko pohvali s podpisom pod izdelke (rockerskih) težkokategornikov, kot so Mumford & Sons, Coldplay in Arcade Fire. Dravs je Welchevi bojda zabičal, da na novi plošči ni prostora za vodne metafore. Pa mu ni povsem uspelo. Eden prvih hit singlov se na primer imenuje Ship To Wreck.

Dravsovo predrznost ali zapoved pa lahko interpretiramo drugače. Njegov pečat je velik, ogromen, in da, čeprav je fascinacija nad vsem vodnim še zmeraj tu, je je precej manj, poleg tega pa frontwomanko Florence Welch slišimo v novih niansah: manj kričečo in metaforično, malo manj ikonično in malo bolj človeško. A Dravsove zasluge so predvsem v tem, da je tudi »stroj«, ki spremlja Welchevo, na trenutke slišati bolj človeško, še zmeraj mogočno in na točno premišljenih delih udarno, a precej retro klasično. Producent se zgleduje po bogatih, popersko ambicioznih prijemih sedemdesetih let z vsemi orkestralnimi dodatki, ki temu pritičejo. Z godalno in pihalno začinjenimi uvodi in vrhunci.

How Big, How Blue, How Beautiful je v primerjavi s prejšnjima albumoma prav tako poprockerski roller coaster, a je manj himničen. Bolje rečeno, himničnost je še zmeraj tu, le da je zvočno bolj na uzdi, manj je udarnosti in epskih izbruhov glasbe. Je kompakten plošček, z orkestralno bujnimi aranžmaji, a z manj evforije in počasnejšim tempom. Zanimivo, prav z njim, več baladami in rahlim slogovnim zasukom skupina pogosto zveni folkrockersko, včasih že R&B-jevsko.

Na prvi posluh gre torej za obrtniško ziheraštvo, kar pa ni čisto res. Tehnično megalomanstvo in nova paketizacija bendov, ki so že na vrhu industrije, nista mačji kašelj, nova štimunga pa je tako zakuhala doslej morda slogovno najbolj razgiban, vsekakor pa najbolj dinamičen projekt Florence + The Machine.

Pevka Florence Welch je torej tokrat vsaj malce na vajetih, v preciznem in zgoščenem paketu pop produkcije, v paketu, pri katerem se lahko le praskamo po glavi, kaj skovanka indie rock na taki ravni in v današnjem času sploh še pomeni – razen nerodnega oksimorona. Formula, ki ob preletu trenutnih glasbenih lestvic očitno deluje, celo v ZDA.